Žalosten epilog Stefanelove modne in športne zgodbe

Velika izložbena okna trgovine Stefanel na vogalu Korza Italija in Trga Riborgo prekrivajo puste bele papirnate strani. Barvitih oblačil, ki so do pred nekaj dnevi iz izložb vabile ljudi v trgovino, ni na ogled. Zaprta vrata napovedujejo konec ene najbolj znanih tržaških trgovin zadnjih štirih desetletij.

Zaprtje je posledica globoke krize, v katero je zašla skupina Stefanel že pred leti in iz katere se ni izvlekla. Septembra lani je uvedba izredne uprave predstavljala nekakšno rešilno bilko: s prodajo podjetja novemu kupcu naj bi preprečili najhujše, kar pa se ni obneslo. Na prvi dražbi sta se predstavila dva ponudnika: ponudba prvega »ni bila primerna za zagotovitev nadaljnjega delovanja«, drugi ponudnik pa »ni predložil zadostnih finančnih jamstev za odkup«.

Likvidnost podjetja je skopnela konec novembra. Sindikalnim organizacijam je v pričakovanju druge dražbe uspelo preprečiti zaprtje štirih »strateških trgovin« – v Stefanelovi zibelki v kraju Ponte di Piave, Veroni, Rimu in Comu. Po dogovoru naj bi ostalih dvajset trgovin po Italiji »odpirali izmenično«. Tržaška je med tistimi, ki so najprej zaprle svoja vrata.

Podjetje je leta 1959 v kraju Ponte di Piave pri Trevisu ustanovil Carlo Stefanel. Maglificio Piave mu je dal ime. Proizvajal je pretežno majice. Dvanajst let pozneje mu je njegov sin Giuseppe, ki mu domači in prijatelji pravijo Bepi, dal novo podobo in zagon ter ga preimenoval v družinski Stefanel z logotipom stilizirane štiripeserne deteljice. Na trg je poslal kolekcijo oblačil za mlade in uspeh je bil takojšen. V nekaj letih je z drugim družinskim podjetjem, Benetton, prav tako iz Veneta, postalo podjetje Stefanel pojem italijanske mode za mlade širom po svetu. Sredi osemdesetih let je imel Stefanel kar 550 trgovin, od teh 150 v tujini, nekaj jih je bilo prestižnih, na primer v New Yorku in Parizu. Podjetje se je širilo, s hčerinsko družbo Interfashion je tvorilo pravcato skupino, sredi osedmdesetih let je promet segal v milijarde in milijarde lir, kar je Bepija Stefanela »prepričalo«, da vstopi na milansko borzo.

Tekmovalnost med velikanoma iz Veneta, Benettonom in Stefanelom, je bila takrat očitna. Ne le na industrijskem področju, tudi na športnem. Benetton se je uspešno preizkusil v avtomobilski formuli ena in na košarkarskih parketih s prvoligašem iz Trevisa. Stefanel je iskal košarkarsko srečo v Trstu, v Trevisu se je moral »zadovoljiti« s sponzorstvom drugega tamkajšnjega društva, ki ga je bil Jadran premagal v boju za prestop v B-ligo. Je pa Bepi Stefanel »pripeljal« v Trst na ekshibicijsko tekmo mladega Michaela Jordana. Takrat oblečeno njegovo majico je družina Stefanel skrbno hranila do pred nekaj tedni, ko se je odločila, da jo – morda prav zaradi sedanjih gospodarskih težav – da na dražbo.

V začetku novega stoletja je začelo Stefanelovo delovanje škripati. Nova podjetja so mu z mnogo cenejšimi ponudbami oblačil in vsakomesečnimi novimi kolekcijami začela odjedati kupce. Prvih deset let je Stefanel še zdržal, potem pa je padec prodaje nakazal začetek konca, o čemer zgovorno pričata dva podatka: januarja 2009 je bila delnica Stefanela na milanski borzi vredna okoli 20 evrov, oktobra 2014 pa le še 0,30 evra. Tri leta pozneje se je avantura na borzi končala.

Stefanel je poskusil poživiti podjetje s prihodom novih poslovnih partnerjev, skladov Oxy Capital in Attestor Capital, ki sta pred tremi leti z 10 milijoni evrov poskrbela za povišanje glavnice in prevzela 71 odstotkov podjetja. A tudi svež denar ni pomagal. Leto pozneje je izguba znašala 20,9 milijona evrov. Izredna uprava je bila neizbežna, iskanje novih kupcev, ki bi zagotovili nadaljnje poslovanje, pa – kot rečeno – neuspešno. Konec letošnjega julija je finančni dolg presegal 96 milijonov evrov, konec novembra je bilo likvidnosti konec, in s tem – po vsej verjetnosti – tudi konec 60-letnega poslovanja skupine Stefanel.