Mučenje je edino dejanje, ki ga italijanska ustava izrecnokriminalizira. V 13. členu namreč navaja, da »se kaznuje vsako fizično in moralno nasilje nad osebami, ki so kakorkoli podvržene omejitvam glede svobode«. Ravno o mučenju in nehumanem ravnanju je danes tekla beseda v veliki dvorani Univerze v Trstu. Strokovnjaki z različnih področij so o mučenju govorili tako iz pravnega kot iz medicinskega vidika, na državni in mednarodni ravni.
V sklopu Sveta Evrope deluje odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ter ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. V Trstu je včeraj spregovoril njegov predsednik Alan Mitchell, ki redno obiskuje države članice te mednarodne organizacije in pripravlja poročila o stanju v zaporih in drugih krajih, kjer so ljudje podvrženi omejitvi svobode.
Če je glede na lansko poročilo odbora stanje v slovenskih zaporih dobro, pa to ne velja za italijanske centre za repatriacijo migrantov. Mednarodni opazovalci so se tam mudili pred letom dni, obiskali so tudi tistega v Gradišču ob Soči. V poročilu odbor omenja več primerov samopoškodovanja zaprtih ljudi ter primere, ko so policisti prekomerno uporabili silo, da bi obvladali razburjene migrante. Med temi je veliko psihiatričnih bolnikov; kar tretjina zaprtih uživa psihofarmake, ki jih bolničarji v ambulanti ne zapirajo v omarice, ampak jih pogosto puščajo na mizi, na dosegu kogarkoli. »Pri vsaki izmed članic Sveta Evrope naletimo na dobre in slabe prakse upravljanja z zapori,« je dejal predavatelj. »Težave so skupne vsem, reševati jih je mogoče le skupaj na evropskem nivoju.«
Tudi Giovanni Maria Pavarin, častni predsednik nadzornih sodišč v Trstu in Benetkah ter varuh pravic zapornikov v avtonomni pokrajini Trento, je predaval o nehumanem ravnanju italijanskih pravosodnih policistov; skliceval se je predvsem na sodbe vrhovnega sodišča. Kot je povedal, so bile do leta 2020 v Italiji za mučenja zapornikov odgovorne manjše skupine pravosodnih policistov. Na sodiščih so se nasilneži izgovarjali, da je bila uporaba sile odgovor na nevarno obnašanje zapornika. V številnih primerih so pri mučenju sodelovali tudi zaporniški zdravniki in bolničarji, ki v zdravniškem poročilu niso navedli razloga za poškodbe na telesu mučene osebe.