Jahte, ribiške barke, trajekti, tovorne, potniške in oskrbovalne ladje: ni ga plovila, ki ga Franko Cossutta ne bi poznal. S strastjo in ljubeznijo do svojega poklica je ladjedelski inženir iz Križa posvetil projektiranju in izdelavi načrtov več kot 50 let svojega življenja. Svojo pestro kariero je razvil med Trstom, Jugoslavijo, Skandinavijo in Ameriko. Cossutta, ki je tudi duša kriškega Ribiškega muzeja, se še ni predal upokojitvi, Primorskemu dnevniku pa je zaupal svojo poklicno zgodbo.
Zakaj ste izbrali poklic ladjedelskega inženirja?
Križani so stoletja veljali za spretne in najbolj številčne slovenske ribiče. Moji niso bili ribiči, sosedje pa so bili in sem že kot devetletni otrok z njimi odhajal na morje lovit modro ribo z mrežami melajdami. Pogoj je bil, da znam plavati. Tam sem dobil prvi navdih za morje, za ladje. V Križu smo imeli tudi enega ladjedelca za lesena plovila. To je bil Jože Bogatec. Občudoval sem ga, kako je v kriškem škveru popravljal razna plovila: ščife, betjele, tope in bragoce. To je bil še dodaten navdih za moj bodoči poklic ladjedelskega inženirja.
Kako se je nato začela vaša poklicna pustolovščina?
Leta 1970 sem kot mlad inženir nastopil službo pri podjetju Maierform, ki je bil takrat med največjimi svetovnimi biroji za projektiranje ladij, s sedežem v Ženevi in podružnico v Ulici Dante v Trstu. Podjetje je vodil moj sovaščan, ladjedelski inženir Albert Tence. Sodeloval sem pri načrtovanju 115 metrov dolge jahte, ki jo je podjetju naročil znani grški ladjar in podjetnik Stavros Niarchos, večni tekmec Aristotelesa Onassisa. Tri leta kasneje pa sem odšel v Milje v ladjedelnico Severnega Jadrana - Alto Adriatico.
Cel intervju preberite v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.