Sreda, 24 april 2024
Iskanje

Človek mnogih talentov, ki pa je ostal v zakulisju

Počastitev 50-letnice smrti Andreja Budala

10. apr. 2022 | 7:55
Dark Theme

Prvi muzejski torkov večer, ki ga je Goriški muzej priredil v letošnjem letu, je dvorano kromberškega gradu napolnil z obiskovalci iz čezmejnega goriškega prostora. Dogodek je bil namreč posvečen 50-letnici smrti v Štandrežu rojenega in v Trstu preminulega Andreja Budala (1889–1972), slovenskega pesnika, pisatelja in prevajalca. Spominski večer je nastal na pobudo novogoriške literarne zgodovinarke Marije Mercina in v sodelovanju z Goriškim literarnim klubom Govorica. »To je prva prireditev kluba v nizu dogodkov, posvečenih pomembnemu, čeprav prezrtemu slovenskemu ustvarjalcu,« obljubljajo organizatorji.

Na torkovem večeru so Budalovo življenje in delo odstirali trije predavatelji, ki so počastitvi jubileja dali strokovno podlago: Aldo Rupel se je osredotočil na njegove časovne in ozemeljske sledi, Bogomila Kravos se je posvetila Budalovim tržaškim letom, Marija Mercina pa je spregovorila na temo Literarno ustvarjanje kot etični imperativ. Večer je z recitacijami Budalovih del obogatila Darinka Kozinc, za glasbene vložke ljudskih pesmi so poskrbele pevke in kitaristke iz skupine Sanje. Zbrane je nagovorila tudi predsednica slovenskega Pen kluba Tanja Tuma.

Aldo Rupel, ki je Budala tudi osebno poznal, je občinstvu predstavil njegovo življenje s poudarkom na političnem pomenu. »Budala sem poznal kot pubertetnik v Trstu, ko sem bil tajnik prosvetnega društva,« nam je zaupal Rupel. Andrej Budal je bil takrat, med letoma 1956 in 1960 predsednik Slovenske prosvetne zveze. Rupel je pravzaprav povezan z več rodovi Budalovih moških. Sin Andreja Budala, Gojmir, je bil njegov profesor slovenščine na nižji srednji šoli. »Vnuka pa sem imel pri tabornikih. Ko sem zaključeval drugo fakulteto v Vidmu, sem za diplomsko nalogo izbral družbenopolitične spise Andreja Budala. Dodam naj še to, da sem kot član toponomastične komisije pred dvajsetimi leti v Gorici uspel plasirati njegovo ime za zelenico v Štandrežu,« je za Primorski dnevnik povezavo s pesnikom in pisateljem orisal Rupel, ki se strinja z ugotovitvijo, da je Budal premalo poznan. »Kar nekako čudi. Bil je namreč v tesnem stiku s Trinkom in Bevkom. Sam pa je ostal v zatišju. Prav gotovo tudi zaradi njegove nravi. Bil je zadržan, dosleden, strog do sebe. Do drugih pa je bil zelo mil. Skratka, oseba, ki se ni izpostavljala,« pravi Rupel, ki je prepričan, da je bil torkov muzejski večer dober začetek ponovne obuditve spomina na tega pesnika in pisatelja ter na njegova dela. S tem v zvezi bodo, upa, na obeh straneh meje sledili še drugi spominski dogodki. Nenazadnje imajo v Štandrežu Dom Andreja Budala.

»Budal si po mojem mnenju ni želel v priti Trst. A okoliščine so bile take, da so bile razmere v Gorici v prvih povojnih letih še bolj krute kot v Trstu. Dejstvo je, da je moral priti v Trst in si tam najti službo,« je dejala Bogomila Kravos. V svojem predavanju se je osredotočila predvsem na tisti del Budalovega življenja, ko je med letoma 1947 in 1959 vodil dvojezično zasnovano Slovensko stalno gledališče v Trstu. »Ko je prišel v Trst in je postal njegov upravnik, je bilo jasno, kako se bo moral z zavezniki boriti za vsako najmanjšo pravico,« je dodala Kravosova. Budala so v tistem obdobju označili za »izjemnega človeka, ki deluje za zbliževanje med slovanskim vzhodom in latinskim zapadom«. Sicer pa je tudi Kravosova ugotavljala, da je kljub izjemnim talentom, prevajal je tudi iz več jezikov, in vidnim vlogam, to bil človek, ki je deloval v zakulisju. Gledališčniki so nanj gledali bolj kot na literata kot na človeka gledališča, zato ga niso sprejeli najbolj odprtih rok. V ospredje tržaškega gledališča je tedaj stopil režiser in igralec Jože Babič.

Pesnikovo in pisateljevo literarno delo je predstavila Marija Mercina. »Njegova bibliografija, ki ni popolna, obsega 777 del. Vsekakor so premalo znane njegove pesmi, ker jih ni mogoče nikjer dobiti, razen v kakšni dobri knjižnici, kot je naša, novogoriška,« poudarja Mercinova, ki meni, da bi bilo nujno ponovno izdati Budalove pesmi, še posebej otroške, za katere je škoda, da ne živijo med ljudmi. »Njegovo najpomembnejše delo pa je vsekakor Križev pot Petra Kupljenika+. To je trajno pomembno literarno delo, zgodovinska povest, ki pripoveduje o delovanju upornika, reformatorja, duhovnega prevratnika. Je pa to delo dopolnil tudi Alojz Rebula, tako je to pravzaprav zelo pomembna knjiga, ki bi jo bilo treba vedno znova prebirati na nov način,« je prepričana Marija Mercina.

Piko na i torkovemu spominskemu večeru je postavil Budalov vnuk, Marko Budal, ki je na ogled prinesel oljni portret starega očeta in tri knjige, albume, ki jih je pisatelj pisal za svojo družino. V njih so tudi njegovi rokopisi. »Gre za originale, ki so nastajali od leta 1936 do 1945. Andrej je mesečno publiciral na roko pisan časopis, v katerem so sodelovali tudi sinovi, ker je bila slovenščina prepovedana. So precej dobro ohranjeni, a bi jih bilo treba na kakšen način publicirati, papir se bo s časom obrabil,« je izpostavil Marko Budal. Apel ni ostal preslišan, iz občinstva je namreč še istega večera prišla pobuda o pomoči pri povezavi z ustrezno inštitucijo.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava