»Literatura je zame terapija«

»Živijo, ime mi je Fiorebecca in sem zaljubljena v ljubezen. V tolikšni meri, da jo iščem v vsakem kotičku svoje eksistence in na vsaki strani vsake knjige,« tako se Rebecca Fierro predstavi poslušalcem v svojem podkastu Le forme dell’amore (Oblike ljubezni). Podkast, v katerem avtorica skozi književnost išče vse možne oblike, v katerih se ljubezen razodeva v naših življenjih, je v italijanskem jeziku izšel v sodelovanju z BSMT (Basement). Po velikem uspehu prve sezone, je posnela drugo, pred kratkim pa je izšla še tretja.

Rebecca Fierro ali @fiorebecca, kakor jo bolje pozna preko 22 tisoč sledilcev na Instagramu in 142 tisoč na Tiktoku, je 24-letna Goričanka. Obiskovala je humanistični licej Simona Gregorčiča v Gorici in nato diplomirala iz literature v Vidmu. Trenutno obiskuje magisterij, ki predvideva eno leto učenja v Vidmu in eno leto v Trstu. Eno leto je poučevala slovenščino na dvojezični prvostopenjski srednji šoli v Špetru.

Z Rebecco Fierro smo se pogovorili o leposlovju, njenem podkastu, ljubezni in še marsičem. Intervju objavljamo prav danes, ko obeležujemo mednarodni dan knjige in avtorskih pravic.

Kaj vam v življenju pomeni literatura?

Pomoč. Literatura mi daje odgovore in nudi prostor, ki me sprejme, tudi ko se počutim osamljena. Kljub temu, da smo obdani z ljudmi, ki nas imajo radi, mislim, da se vsi včasih počutimo malo sami. Knjige pa nam svet prikažejo iz različnih zornih kotov in nam dajo možnost živeti življenja, ki jih v realnosti ne bi mogli. Zavedam se sicer, da je lahko to tudi ovira. Ko živiš toliko izkušenj preko besed drugih, morda tudi pričakuješ od svojega življenja določene stvari, ki niso dosegljive. Stalno iščeš nekaj, kar ni rečeno, da boš doživel.

Kdaj ste jo vzljubili?

Vedno mi je bilo všeč pisati. Še prej pisati kot brati. Literatura je zame, tako v obliki pisanja kot branja, terapija. Brati samostojno, v smislu, da nisem sledila šolskim nasvetom, sem začela precej pozno. Šele na univerzi sem ljubezen do literature okrepila. Zgodbe pa sem oboževala že od malega. Bila sem len otrok. Ko sem šla z očetom na kak sprehod, da bi me prepričal, da bi hodila, mi je pripovedoval zgodbe. To mi je omogočilo, da sem izoblikovala svojo domišljijo, od koder sem potem črpala zgodbe. Čeprav priznam, da si nisem sposobna izmišljati stvari. Pri pisanju vedno izhajam iz realnosti. Pišem to, kar živim. Ključni sta bili vsekakor pri izoblikovanju strasti do knjig družina in šola. Tudi sam humanistični licej me je naučil, da sta ta dva elementa za posameznika zelo pomembna.

Vas je humanistični licej Simona Gregorčiča dobro pripravil?

Absolutno. Na slovenski šoli se po mojem mnenju ustvarijo prav posebne dinamike, skoraj privatne šole. Mislim, da je to prav posebna značilnost naših šol znotraj manjšine. Dijakov je namreč malo. Vsakemu sledijo posebej in zelo pazijo na to, kar doživlja. Nikogar ne pustijo samega. Zato je morda nekoliko težje, ko se gre v svet, na primer na univerzo, in se razume, da ni vse tako, kot je bilo v šoli. Imela sem tudi odlične profesorje, ki se jih vedno z veseljem spominjam. Z nekaterimi se še slišim. Ko jih srečam, je vedno prijetno.

Poučevali ste tudi sami ...

Bila sem res mlada. Stara sem bila le 22 let, ko sem stopila na drugo stran katedra. Poučevala sem slovenščino - tako književnost kot slovnico - na dvojezični prvostopenjski srednji šoli v Špetru. Bilo je precej čudno, ker sem bila hkrati študentka in profesorica. Kolegi so se do mene obnašali, kakor da bi bila na njihovem nivoju, kar me je zelo presenetilo. Sama pa sem seveda občutila veliko razliko tako iz vidika izkušnje kot samih sposobnosti. Recimo, da se nisem počutila popolnoma na nivoju. Izkušnja pa je bila zelo lepa in koristna. Sicer nisem še dobila vseh odgovorov, kot bi upala. V prihodnosti se morda bolj vidim na neki drugostopenjski srednji šoli. Poučevala pa bi italijanščino.

Zelo dejavni ste na družbenih omrežjih ...

Začelo se je približno pred dvema letoma, ko sem objavila posnetek, v katerem sem se pritoževala oz. sem govorila o neki zelo osebni ljubezenski situaciji. Posnetek je dosegel precej ljudi in mnogo ljudi se je prepoznalo v mojih besedah. Spoznala sem, da se vsi počutimo v zadregi, ko naše osebne informacije gredo v javnost. Vendar naša družba še toliko bolj potrebuje, da se o določenih stvareh govori. Nadaljevala sem torej po svoji poti in naprej govorila o ljubezni, vendar s pomočjo knjig. Ker mislim, da le-te dajejo neko avtoriteto. Ker v bistvu govorim z besedami drugih in se nekako tudi branim.

Kako pa se je rodila zamisel za podkast?

Podkast so mi pravzaprav svetovali sledilci, ki jim je bil všeč moj glas. Sama nisem nikoli opazila, da bi lahko imela primeren glas za to. Potem so me kontaktirali iz BSMT (Basement), to je format, ki ga je ustanovil radijski in televizijski voditelj Gianluca Gazzoli. Predlagali so mi, da bi skupaj nekaj ustvarili. Zelo sem cenila, da pri tem nisem imela nikakršne cenzure ali napotkov. Bila sem res prosta. Vsemu temu, kar sem že ponujala na družbenih omrežjih, sem v podkastu dala nekoliko bolj celovito in akademsko obliko.

Podkast govori o oblikah ljubezni. Ste vi našli svojo?

Zadnji dve epizodi prve sezone sem napisala pod navdihom svoje bivše ljubezenske zgodbe, ki se je zaključila pred kratkim. Naslov epizod je Svobodna ljubezen in Dosledna ljubezen. Mislim, da sta te dve najvišji obliki ljubezni, ki sem jih doslej doživela. Mislim pa tudi, da ponuja življenje neprestano nove možnosti za spoznavanje česa novega, lepšega in boljšega. V življenju se nikoli ne ve. Seveda je odvisno tudi od tega, koliko smo sposobni sprejemati.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.