Lovec na naciste v Italiji naletel na številne ovire

V Kinemaxu na Travniku je pred nekaj dnevi potekalo srečanje, ki ga je pripravil pokrajinski odbor ANPI-VZPI v sodelovanju z združenjem Leali delle Notizie. Tri desetine udeležencev je v poldrugi uri seznanil s svojim raziskovalnim delom »lovec na naciste« Udo Gümpel. Po stroki sicer fizik, ki se je po neuspešni izkušnji, da bi sledil svoji univerzitetni pripravi, preusmeril v dolgoletno poglabljanje in iskanje vzrokov ter posledic nekaterih glavnih nacističnih zločinov v Italiji, od koder kot novinar poroča za nemška sredstva obveščanja. Posebno se je posvetil ustanovitvi in krvoločni vlogi esesovskega bataljona, ki je naprej pustošil po Ukrajini in bil nato premeščen na Apeninski polotok. Sestavljali so ga mladeniči stari od sedemnajst do dvajset let.

Brezčutna razčlovečenost

Med opisovanjem zapletenih in težavnih izkušenj, s katerimi se je soočal predvsem v Italiji, a tudi v Londonu in doma v Nemčiji, se je večkrat vprašal o izvoru mladostniške brezčutne razčlovečenosti med hajkami proti civilnemu prebivalstvu. Povzročil je primerjalno razmišljanje o dogajanjem v krajih na Slovenskem in na Balkanu med drugo svetovno vojno in o sedanjem postopanju izraelskega kazenskega pohoda skozi palestinska mesta in naselja. Prepričljiv odgovor je našel v nacistični miselnosti in posledično vzgoji, da niso pripadniki drugih ljudstev vredni imena ljudi, temveč sodijo v podvrsto človeštva, nevrednega da sploh obstaja. To osnovno razlago je omilil z izjemami, ki so se pojavljale med podoficirskim kadrom, odgovornim za dejansko izvajanje »čistilnih posegov« na terenu. Tako je mogoče obrazložiti pričevanja preživelih po množičnih streljanjih, ki so jih kasneje podrobno opisali. Tik pred eksekucijami namreč je poveljujoči desetar namignil vaščanu, da bo svoje vojake premaknil na malico na rob vasi, ki naj jih prebivalci izkoristijo za umik v goščavo... Izjeme pač, ki so zgolj potrjevale večino ostalih primerov.

Nesramna kamuflaža

Sicer pa se je predavanje, ki mu je sledilo predvajanje dokumentarca, osredotočilo na zaplete, ovire in nesramno kamuflažo osebja na odgovornih mestih zlasti v Italiji ter Veliki Britaniji, ko se je z nekaj sodelavci skušal dokopati do pisnih virov in dokazov. Vsi so po navodilih nadrejenih hlinili nevednost ali, nasprotno, jezno nasprotovanje raziskovalcem. Bila so posledica splošno razglašene pomilostitve v letih po koncu vojne, ko ni bil v Italiji poklican na zagovor niti en sam vojni zločinec, kaj šele celoten upravni aparat. Tako se je nekajkrat pripetilo, da je raziskovalcu hote ali nehote hišnik ali dežurni karabinjer prišepnil, da so poleg omare z manj pomembnimi listinami v nekem uradu, še v kleteh dolge police z debelimi mapami zaslišanj, pričevanj in obtožb brez posledic. Večjo pripravljenost so pokazali nekateri sodniki. In še nekaj: marsikdaj so streljanje v manjših, zakotnih krajih izvedli italijanski karabinjerji, ki so jih za umazano delo zadolžili esesovci, ker so se med nekajdnevno hajko naveličali krvi in milostnih strelov v še trzajoča telesa. Karabinjerjev in fašistične milice to vsekakor ne opravičuje kolaboracije.

V Nemčiji na pravkar opisani ravni po vojni ni bilo, ker se je država usmerila v moralni obračun s storjenim zlom. Vsaj deloma, kajti po odkritjih so odgovorne tudi postavili pred ogledalo, čeprav se je zaradi zastaranja mnogim uspelo izogniti prestajanju kazni.

In še zadnja presenetljiva razlaga za nastanek nemških uničevalnih taborišč: nastala so zaradi blaznega načrta, da je treba Evropo očistiti Judov in z njimi Romov, umsko prizadetih, deloma Slovanov in seveda komunistov. Ker je njihovo število zaobjemalo milijone ljudi, je bilo uničenje treba ustrezno »industrializirati«. Kar se je zaključilo v krematorijskih pečeh.