V Mirnu je meja tekla tudi po grobovih

Meja je od 16. septembra 1947 razdelila in zaznamovala Goriško, presekala je nekoč enotno območje in prekinila odnose med ljudmi. Med najbolj pomembna pričevanja tistega časa, ko je dejansko na papirju določena črta zaznamovala življenja mnogih, spada mirensko pokopališče, na katerem je včeraj potekalo odprtje multimedijske razstave Vsemir - meja na mirenskem pokopališču.

Uredil jo je Goriški muzej in pripoveduje ravno o meji, ki je pokopališče razdelila med Italijo in Jugoslavijo in tako ločila ne samo žive, ampak tudi mrtve. »Nekateri so dejansko imeli noge v Italiji in glavo v Jugoslaviji. Najbolj so trpeli svojci preminulih: kdor se je na primer znašel v Italiji med leti 1947 in 1955, ni mogel pokopavati svojcev v družinskih grobovih, ker je vmes tekla železna žica. Nasploh je bilo v teh letih težko zahajati na pokopališče. Izjemo je predstavljal prvi november, ko je na pokopališče lahko prišel kdorkoli,« je razložil avtor razstave Rok Bavčar.

Čeprav je bilo pokopališče zastraženo, so se ljudje lahko videvali, si na skrivaj kaj sporočili ali vrgli predmet čez mejo, na primer riž, kavo ali sladkarije za otroke. Zadeva je dobila rešitev šele leta 1975, ko so stopili v veljavo Osimski sporazumi in je pokopališče v celoti ostalo na jugoslovanski strani

Zbirko oblikujejo medijske vsebine: na ekranih je mogoče prebrati zgodovino mirenskega območja, veliko je fotografij in arhivskih posnetkov, animacij, pa tudi intervjujev ljudi, ki so nesmiselno razdelitev občutili na svoji koži. Razstava je odprta vsak dan od 9. do 21. ure.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku