Velike kmetije za količino, male za dodano vrednost

Vprašanje ni zgolj v velikosti kmetije. Vprašanje je v tem, kaj proizvaja in kakšno vrednost ustvarja na določenem območju, meni Herbert Dorfmann, agronom in evropski poslanec ELS-SVP ter včerajšnji gost Slovenske vasi v Crispijevi ulici v Gorici, kjer je v okviru kulinarične prireditve Okusi ob meji potekalo srečanje Okusi kulture, kultura okusov.

Srečanje na temo evropskih politik o zdravi prehrani sta pripravila Krožek Anton Gregorčič in Zveza slovenske katoliške prosvete, v imenu katere je pozdravil Miloš Čotar. Dogodek, ki ga je vodil novinar Julijan Čavdek, sta uvedla predsednik Kmečke zveze Franc Fabec in predsednik zveze Coldiretti FJK Martin Figelj, ki sta opozorila predvsem na težave malih kmetij zaradi evropskih politik, ki pogosto ne upoštevajo njihovih posebnosti.

Fabec je izpostavil vlogo malih kmetov pri ohranjanju tradicije in kulture prehrane ter razliko med zdravo in varno hrano. Figelj pa je opozoril na posledice evropskih politik za kmete. »V zadnjih letih se na evropski ravni sprejemajo odločitve, ki našim kmetom ustvarjajo težave,« je dejal in pristavil, da Evropa v nemirnih geopolitičnih razmerah ne sme pozabiti, da je prehrana temeljna zadeva. Opozoril je še, da morajo enaki predpisi veljati tudi za države, ki v Evropo izvažajo hrano, sicer so evropski kmetje postavljeni v položaj nelojalne konkurence.

»Kmetijstvo in razvoj podeželja sta bila od začetka temeljna elementa Evropske unije,« je začel Dorfmann. Ko je leta 1957 začela veljati Rimska pogodba, pa je bila evropska stvarnost povsem drugačna od današnje. »Evropa je še poznala pomanjkanje hrane, zato je bila ena temeljnih nalog skupne kmetijske politike preprosta: zagotoviti prehransko varnost, se pravi, da bodo imeli Evropejci dovolj hrane,« je dejal. S tem sta bila povezana tudi razvoj podeželja in zagotavljanje zadostnega dohodka kmetom. Skoraj 70 let pozneje so ti cilji po Dorfmannovih besedah še vedno enaki. Kaj se je torej spremenilo?

Pomanjkanje in potrata

Evropa je danes glede količine hrane v povsem drugačnem položaju. Ne spopada se več s pomanjkanjem, temveč z velikimi količinami zavržene hrane. Po Dorfmannovih besedah zavržemo skoraj četrtino evropske proizvodnje.

Hkrati pa je Evropa močno odvisna od mednarodnih trgov. Pandemija, vojna v Ukrajini in motnje v pomorskem prometu so pokazale, da dovolj hrane še ne pomeni nujno prehranske varnosti. Evropa mora po njegovem mnenju diverzificirati svoje gospodarske in trgovinske odnose ter zmanjšati preveliko odvisnost od posameznih trgov, predvsem od ZDA. Vzvezi s tem je bil sklenjen trgovinski dogovor Mercosur.

Spremenil pa se je tudi pogled na samo kmetijstvo. Če je bilo nekoč najpomembnejše proizvesti čim več hrane, mora danes evropsko kmetijstvo poleg proizvodnje ohranjati podeželje, male kmetije, krajino, okolje in lokalne skupnosti.