Zgodbe v risbi in besedi

V galeriji Ars nad Katoliško knjigarno na Travniku so pred nekaj dnevi odprli razstavo Pesmi, zgodbe in pripovedi v risbi in besedi. Na ogled so postavili likovna dela, ki so nastala za potrebe kamišibaja - papirnatega gledališča. Ta oblika prikazovanja gledaliških prizorov na namiznem odrčku je nastala na Japonskem in se je v zadnjih časih razvila po vsem svetu, tudi v Sloveniji. In prav iz matične države je kamišibaj »priplul« tudi k nam ter si pridobil veliko privržencev. To tehniko so razvili na mnogih šolah, »prilastili« pa so se je tudi nekateri ljudje, ki so šolske klopi zapustili že pred mnogimi leti.

Razstavo si je zamislilo društvo ARS v sodelovanju s Kulturnim centrom Lojze Bratuž, skupnostjo družin Sončnica iz Gorice, društvom Hrast iz Doberdoba in Zvezo slovenske katoliške prosvete. Na ogled so prireditelji postavili približno dvajset panojev s slikami zgodb, ki so jih v prvem oddelku galerije prispevali odrasli ljudje, v glavnem iz učiteljskih in vzgojiteljskih vrst, v drugem oddelku – na balkonu galerije – pa so na ogled izdelki, ki so jih ustvarili dijaki prvih razredov nižje srednje šole Ivana Trinka.

Zbrane obiskovalce je uvodoma pozdravila predsednica društva Ars Franka Žgavec, ki je opisala projekt, ki ga je sofinansirala Dežela FJK, podprl pa Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu Republike Slovenije. O kamišibaju, njegovih začetkih pri nas in zelo dobrem sprejemu pri otrocih in najstnikih ter tudi pri odraslih, je spregovorila vodja projekta Katerina Ferletič. Obrazložila je, da so imeli precej delavnic po šolah in izven njih, kjer so slušateljem prikazali vse skrivnosti izdelovanja kamišibajevih zgodb in jim pojasnili tudi dokaj stroga pravila, ki se jih mora držati vsak avtor. Ta pravila povedo, da vsaka zgodba mora vsebovati vsaj 16 slik velikosti papirja A3 in da slike morajo biti povezane z zgodbo, ki jo mora avtor ob prikazu tudi čim bolje povedati.

Potrebna zlasti domišljija

Zgodbe, primerna za kamišibaj, so lahko različne: lahko jih avtor črpa iz besedil ljudskih pesmi, iz besedil in življenjepisov pomembnih osebnosti, iz pravljic in drugih pripovedi. Pri tem je Katerina Ferletič poudarila pomen ustvarjalnega dela, ki od avtorja terja obilico domišljije, izbiro pravšnjega besedila in njegovega posredovanja publiki, nenazadnje pa mora avtor izkazati tudi zadovoljivo likovno spretnost. Kamišibaj prispeva tudi k učenju slovenščine, zlasti pri otrocih, ki v naše šole prihajajo iz mešanih ali povsem neslovenskih zakonov. Vse to se dogaja, je še pristavila Katerina Ferletič, s pomočjo in nasveti, ki prihajajo iz Slovenije. Tam je namreč kamišibaj zelo priljubljen in razvit. V Italiji nekoliko manj, je še pristavila Ferletičeva.

Razstava bo odprta le do torka, 10. junija, ogled pa je možen ob urnikih Katoliške knjigarne.