Furlanski model (Marko Marinčič)

Ob 40-letnici potresa je obnova v Furlaniji obveljala kot model, ki mu v povojni zgodovini Italije ni bilo para. Furlani so dali zgled, ki ga nihče ni znal ali hotel posnemati. Zakaj tako in kaj je bilo posebnega v Furlaniji? Gotovo je k preporodu po potresu prispevala pregovorna delavnost Furlanov in navezanost na dom in domače ognjišče - fogolâr. Ljudstvo, ki je v stoletjih izkusilo bedo in izseljevanje, si je znalo tudi v izrednih razmerah po potresu zavihati rokave in začeti znova.
Ob značaju teh ljudi pa so bile odločilne tudi politične izbire, ki so jih v prvi vrsti izsilili župani takrat prizadetih občin in so jim razsvetljeni politiki, od izrednega komisarja Zamberlettija pa do deželnih upraviteljev, prisluhnili in ugodili. Obnova je potekala v režiji lokalnih skupnosti, učinkovit model preporoda je bil decentraliziran in oprt na voljo ljudi ne samo po rekonstrukciji porušenih domov in proizvodnih obratov ampak tudi po obnovi družbenega tkiva ranjenih skupnosti.
Pravo nasprotje tega, kar smo nekaj desetletij kasneje videli v L’Aquili. Ne bomo zapadli v skušnjavo rasnih teorij, ki bi večjo delavnost razlagale z genetsko dediščino prebivalcev te ali one dežele. Prej bi iskali razlike v drugačnih družbenih, političnih in ideoloških okoliščinah.
Potres v Furlaniji se je zgodil, preden se je v svetu uveljavila ideologija, ki jo je Naomi Klein mojstrsko razkrila v svoji Doktrini šoka. Kleinova je opisala obnovo New Orleansa po orkanu Kathrina, L’Aquila pa je bila prav tak šolski primer izvajanja po srhljivih psihiatričnih eksperimentih povzete teorije družbenega elektrošoka. Naravna katastrofa kot tabula rasa in priložnost za radikalno preoblikovanje nekega družbenega okolja: nobene obnove starega ampak z vrha načrtovana realizacija povsem novega mesta po meri interesov dominantnega neoliberalizma.
V L’Aquili je zgodovinsko mestno jedro še danes takšno, kakršno je pustil potres. Popotresno obnovo so militarizirali, krajevnim upraviteljem odvzeli možnost odločanja, namesto starih domov pa gradili »new towne« za trikrat dražji denar. Ljudi so izkoreninili in jih deportirali v naselja brez duše in utripa nekdanjega življenja, pred katerimi sta se šopirila Berlusconi in Bertolaso. Danes se s teh stavb podirajo balkoni, ljudje pa še vedno čakajo na pravo popotresno obnovo. Ne toliko po lastni krivdi, ampak ker jim ni bila dana možnost, ki so jo svoj čas dobili Furlani.