Musliman pa tak! (Marko Marinčič)

Morilec v nočnem klubu v Orlandu je bil musliman in ta prva informacija je bila dovolj, da so se okrog masakra začele različne politične špekulacije. Priložnost je takoj zagrabil republikanski predsedniški kandidat Donald Trump, da je dal duška svoji predvolilno zainteresirani islamofobni histeriji in ponovil, da bi bilo treba muslimanom prepovedati vstop v ZDA. Naivneži, ki se navdušujejo zanj, so se razgreli, pri tem pa povsem spregledali, da je bil morilec rojen v ZDA.
Zadevo je zagrabila tudi Islamska država, ki se ji na bojiščih v Siriji, Iraku in Libiji vse bolj majejo tla pod nogami. Če že ni boljšega, ji je prav prišel tudi psihopatski morilec in ga je brž razglasila za svojega človeka, da bi s tem osvežila svoj že precej načet imidž globalnega bavbava.
Toda, glej ga zlomka, bolj kot policija vrta v morilčevo preteklost, bolj se izostruje vse drugačna slika. Osebnost Omarja Mateena je bila dosti bolj kompleksna in protislovna, daleč od lika pravovernega muslimana, kakršen bi bil všeč tako Trumpu kot Islamski državi. Policija je zbrala vrsto pričevanj, po katerih je Mateen redno obiskoval gejevski lokal, kjer je nazadnje izvedel masaker. Bil je zaprt vase, asocialen, včasih nasilen, so povedale priče. Pogosto se ga je tako napil, da so ga morali varnostniki odnesti ven, kar ni ravno zgledno obnašanje pobožnega muslimana.
Preiskovalci so tudi ugotovili, da je redno obiskoval gejevska socialna omrežja in uporabljal aplikacije za zmenke, ki se jih poslužujejo homoseksualci. Kolega, ki je z njim leta 2006 obiskoval policijsko akademijo, ve povedati, da ga je Mateen nekajkrat spolno nadlegoval in je prepričan, da je bil frustriran homoseksualec. Tudi bivša žena, ki ga je pustila, ko je postal preveč nasilen, je prepričana, da ni bil član nikakršne teroristične organizacije, zagotovo pa je bil človek z globokimi duševnimi težavami.
Kaj se je nazadnje zlomilo v njem, bodo morda povedali psihiatri. Na prvi, površen pogled pa se zdi, da je izbruh morilskega nasilja vzniknil iz motene duševnosti človeka, ki ni mogel prenašati svojega lastnega istospolnega nagnjenja. S pokolom homoseksualcev je morda skušal pokončati tisti del svoje spolne identitete, ki je ni hotel ali zmogel priznati. In ker na to motivacijo gotovo ni mogel biti ponosen, je v usodnem trenutku vse skupaj olepšal z vzkliki Alahu in Islamski državi, ki jo je najbrž spoznal le preko interneta.
Korenin masakra v Orlandu torej po vsej verjetnosti ne gre iskati v sirsko-iraški puščavi ampak v protislovjih ameriške družbe, kjer ob največji odprtosti in odkritem sprejemanju spolne različnosti sobivajo tudi puritanske in represivne subkulture, iz kakršne je morda izhajal morilec.
Povsem ameriški aspekt zadeve pa je tudi ta, da je neuravnovešen nasilnež lahko brez vsake ovire prišel do avtomatskega orožja, s katerim je izvedel pokol takih razsežnosti. O tem bi moral Donald Trump, ki ga podpira orožarski lobi National Rifle Association, kaj prepričljivejšega povedati svojim volivcem. Demokrati, ki s predsednikom Obamo ob vsakem pokolu opozarjajo na prelahko dostopnost orožja, pa bi morali od besed preiti k dejanjem. Vendar dvomimo, da bo Hillary Clinton, ki je prav tako kot njen tekmec občutljiva za interese vsakovrstnih lobijev, tega sposobna.