POD PREPROGO: Se bo nihalo zasukalo?

»Iz diamantov ne zraste nič; rože rastejo iz gnoja,» je pel Fabrizio De André. Prispodoba morda velja tudi v politiki: ko se nihalo zasuka v eno skrajnost, ga teža povleče nazaj v središče, vendar zaradi zaleta ne obstane sredi poti, temveč zaniha na drugo stran.

Zdi se mi, da se fizikalni pojav in De Andrejeva prispodoba uresničujeta v Trumpovih ZDA, kjer so volivci srednjih slojev in delavskega razreda nasedli tajkunovi prevari in se je nihalo sprva zasukalo na skrajno desno. Ni rečeno, da se bo zdaj vrnilo v središčno močvirje demokratskega in republikanskega neokonservativizma. Vse kaže, da se pomika dlje na drugo stran. Iz Trumpovega fašističnega gnoja bi lahko vzklil cvet za ZDA nezaslišanega demokratičnega socializma.

Signalov je vse več, na primer odmevna uveljavitev temnopolte sindikalistke Angie Nixon na izboru za kandidata demokratov za zvezni senat na Floridi. Kandidatka levice je zmagala v okrožju, kjer je bil dolgo senator nič manj kot državni sekretar Marco Rubio. Med demokrati je premagala favorita Alexa Vidmana, ki je za sabo imel bogate podpornike, četo konzulentov in 16 milijonov dolarjev. Nixonova jih je za kampanjo zbrala manj kot milijon, ob sebi pa je imela sindikate, mladinske skupine, temnopolto skupnost, tisoče aktivistov. Vidmana je premagala s 56 odstotki glasov.

Konsenza ni iskala v zmernem centru, ampak z izrazito socialnim programom: univerzalno zdravstvo, urna plača na 25 dolarjev, obdavčitev milijarderjev, pravica do stanovanja, zamrznitev stanarin. V zunanji politiki se je pogumno opredelila proti Izraelu.

Zmaga na novembrskih volitvah na konservativni Floridi ne bo lahka stvar, kot ne bi bila za Vidmana. Opazovalci pa menijo, da če kdo med demokrati, ima Angie Nixon kako možnost več.

Odkar je Zohran Mamdani postal župan New Yorka imajo ameriški demokratični socialisti veter v jadrih. Na primarnih volitvah so nizali uspehe v Seattlu, Washingtonu, Philadelphii, Denverju, Detroitu, v Michiganu in Minnesoti. Ponekod so bili kajpak poraženi, vendar politična iniciativa je v njihovih rokah, ker si demokratski establišment še ni opomogel od poraza proti Trumpu.

Poraženec je tudi proizraelski lobi AIPAC, ki od nekdaj pogojuje izbiro kandidatov zlasti med demokrati. Da denar še ni vse, je za ZDA novost. V državni parlament Kalifornije je bila prvič izvoljena kandidatka afganistanskega rodu Aisha Wahab, čeprav je AIPAC v kampanjo protikandidatke Melisse Hernandez vložil kar 6 milijonov dolarjev. Za kalifornijske državne volitve so izjemno vsoto namenili diskreditiranju Aishe Wahab, češ da je nevarna muslimanka in socialistka. Zaman: zmagala je s 53 odstotki glasov. Ena od posledic je, da se zdaj ponekod zmerni demokrati otepajo denarja AIPAC, ker jim bolj škodi, kot koristi.

Bernie Sanders se veseli, da so njegovi Democratic Socialists presegli 120 tisoč članov. Za ameriške razmere ni malo. Še leta 2015 jih je bilo 5 tisoč. Razlog za uspeh ni ideološki, ampak v odgovorih na materialne potrebe množic delavcev, mladih, prekarcev in socialno ogroženih segmentov srednjega sloja. V najbogatejši državi sveta se redno zaposleni boje bolezni, ker niso kos stroškom za zdravljenje, mnogi ne zmorejo plačati stanarin, tretji se zadolžujejo za študij otrok, vsi čedalje več delajo in živijo vse slabše.

Trump jih je prevaral, češ da so za vse to krivi priseljenci, manjšine in kulturne elite s t. i. woke kulturo. Stvarnost je drugačna. Neoliberalna revolucija je res zdesetkala delavski razred, ni pa odpravila izkoriščanja. S prekarizacijo, deregulacijo in družbenim razkrojem ga je povečala na raven, ki je primerljiva s prvo industrijsko revolucijo.

Zasluga nove ameriške levice je, da kaže na prave krivce: finančne monopole, zdravstvene zavarovalnice, naftne in orožarske korporacije, tehnooligarhe in škandalozno nepravičnost v delitvi bogastva, ki si ga kot še nikoli prej v zgodovini prilašča peščica ultramilijarderjev na škodo vseh drugih. Neoliberalizmu predan demokratski establišment na te dileme nima odgovora niti zdaj, ko se Trumpov MAGA izkazuje za prevaro in ljudje spoznavajo, da jim kruh odjedajo turbokapitalisti ne pa priseljenci.

Tudi v Italiji se pametnejši na levici sprašujejo, ali ni napočil čas, da si kdo spet upa izreči pregrešno besedo socializem in skuša s prepričljivim političnim programom pokazati, kaj naj bi to pomenilo v drugi četrtini 21. stoletja.