Klon sredi množice? (Poljanka Dolhar)

Že dolgo je jasno, da Barcolana ni samo sinonim za velik športni dogodek. Ob kulinaričnih, sejemskih in glasbenih značilnostih, ki zaznamujejo ta večdnevni praznik, pa prihaja vse bolj v ospredje tudi njegova kulturna plat. Tako je na primer uvod v letošnjo Barcolano predstavljala prva javna projekcija filma Zadnja plaža (L’ultima spiaggia), na katero so Tržačani in Tržačanke dobesedno navalili. V prihodnjih dneh bodo na »papirnati Barcolani« gostili Errija De Luco in druge pisatelje.
V nedeljo zvečer pa je bila na sporedu druga Modra noč gledališč, ki je prav tako naletela na odličen odziv. Svojevrsten gledališki maraton je za eno noč združil vse mestne teatre, od opernega gledališča Verdi, mimo Contrade, Slovenskega stalnega gledališča, stalnega gledališča FJK - il Rossetti, vse do Miele, kjer se je krepko po polnoči zaključil. Najbolj navdušeni in vztrajni so tudi po zaslugi vstopnic po »politični« ceni (2€) in tržaškega prevoznega podjetja, ki je omogočilo brezplačen prevoz med teatri, obiskali vseh pet postojank. Drugi smo se odločili za posamezna gledališča, naravnost navdušujoče pa je bilo videti, koliko ljudi se je zbralo po dvoranah. In s kakšnim odobravanjem je pretežno italijanska publika, ki je napolnila parter slovenskega teatra, spremljala dvojezično izvajanje Patrizie Jurinčič. Tako je skupina deklet med končnim navdušenim ploskanjem skoraj nejeverno ponavljala »ma è bravissima!«. Nastop mlade tržaške igralke je res izstopal po kakovosti in izvirnosti.
Med tržaškimi gledališkimi dvoranami se je v nedeljo zvečer pomikal tudi Mitja Gialuz, Barcolanin mož številka ena. Marsikdo se v teh dneh sprašuje, ali niso tega prijaznega profesorja prava z vedrim, skoraj otroškim izrazom, klonirali ... ali mu vsaj priskrbeli nekaj dvojnikov. Kajti fant je tako rekoč povsod. Ob vseh obveznostih predsednika jadralnega društva SVBG, ki organizira nedeljsko regato, najde čas še za marsikaj: v petek zvečer se je množici pred dvorano Tripcovich opravičeval, ker zanjo ni bilo prostora na projekciji Zadnje plaže. V soboto se je z odra na Velikem trgu zahvaljeval tisočim, ki so navdušeno pričakovali idola Alvara. V nedeljo popoldne je bil animator mladim udeležencem Barcoline (in jih spodbudil, da so skupaj celo zapeli Alvarovo uspešnico Sofia ...), pol ure kasneje je sedel v gledališču. Tiho, diskretno, skoraj malce presenečen nad množico, ki spremlja »njegovo« Barcolano.
Pred pomladnimi občinskimi volitvami se je šušljalo, da bi Mitja Gialuz lahko bil dober županski kandidat leve sredine. Ostalo je pri šušljanju in vodja leve sredine je ostal dotedanji župan Roberto Cosolini. Konec zgodbe je znan, zmagal je Roberto Dipiazza. Organizirati najbolj množično sredozemsko regato seveda ni isto kot voditi tržaško občino. Pa vendar: na komunikacijski in empatični ravni bi Mitja Gialuz prav gotovo zelo resno ogrozil Dipiazzo, ki slovi po tem, da je stvaren, simpatičen in dober komunikator. Ali bi mu lahko »ukradel« tudi končno zmago, ne bomo nikoli izvedeli. Ali pa ja?