ITALIJA - Mesec dni (Aleksander Koren)

Nova italijanska vlada praznuje danes prvi mesec svojega delovanja. Sodeč po javnomnenjskih raziskavah uživata stranki, ki jo sestavljata, še vedno veliko podporo. Vladi podpora celo narašča, paradoksalno pa jo to ogroža zaradi nesorazmerja med partnerjema. Salvinijeva Liga naj bi namreč že prehitela Di Maiovo Gibanje 5 zvezd. Njen vzpon je skoraj neverjeten. Na marčevskih volitvah je osvojila nekaj več kot 17 odstotkov glasov, zdaj naj bi jih imela že več kot 31. Gibanje petih zvezd se je kot relativna zmagovalka volitev lahko ponašala z 32-odstotno podporo, zdaj je zdrknila pod mejo 30 odstotkov. Salvini je že skoraj požrl Berlusconijevo stranko, glasove odžira tudi Melonijevi.
Prvi povojni italijanski politik z izrazito nacionalistično držo je rastočemu delu Italijanov všeč. Zdi se jim, da državo vleče iz domnevno podrejenega položaja v primerjavi z evropskimi partnerji. Kljub temu, da je Italija na vrhu EU o migracijah iztržila bore malo. Toda Salvini še vedno deluje kot človek sprememb, odločnosti in jasnih, hkrati pa preprostih in razumljivih gesel. To je to, kar danes državljani, pričakujejo od politika. Navsezadnje se jim je nekaj časa takšen zdel tudi Renzi.
Na drugi strani Gibanje 5 zvezd stopica na mestu. Prvi tedni vladanja so pokazali, da je bil njegov program ohlapen. Di Maio v vlogi ministra za delo kaže veliko željo po dokazovanju, vendar za zdaj zadeve zgolj napoveduje, preučuje. Ko napoveduješ oblikovanje delovnih omizij, pomeni, da reševanje odprtih vprašanj prelagaš na boljše čase. Tvoj koalicijski partner pa medtem nabira točke. Vlada (mimogrede, premier Conte deluje v javnosti bolj suvereno kot na začetku) zaradi tega (še) ne bo padla. Oblast je močno vezivo. Pravi preizkusni kamen še pride. To bo jesenski finančni zakon, ki se tiče žepov državljanov. Tedaj bo jasno, katera je usoda mnogoterih predvolilnih obljub. Na preizkušnji bosta tako Liga (enotna davčna stopnja) kot G5Z (temeljni dohodek). Minister za ekonomijo Tria je izjemno previden in ga že primerjajo z njegovim predhodnikom Padoanom. A nekaj bo treba volivcem vendarle pokazati. Tem namreč potrpljenje danes hitro mineva.
In, jasno, v tej zgodbi se postavlja vprašanje, kje je opozicija. Berlusconijev zaton je neustavljiv, v Demokratski stranki pa se še vedno ukvarjajo z vprašanjem, ali so preveč ali premalo podpirali Renzija. Ukvarjajo se torej sami s sabo, ne pa z ljudmi in državo.