30 LET KASNEJE: Kot spomenik esesovcem v Dachauu

V Generalni skupščini Združenih narodov se je pred letom dni zgodil incident: po izglasovanju resolucije št. 78/282 je v dvorano vdrla skupina ljudi s srbsko zastavo. V slednjo se je ogrnil tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić, ki se je, tako kot veljaki v Republiki Srbski, zoperstavljal resoluciji, češ da Srbi »niso genociden narod«. In to kljub temu, da se v besedilu resolucije nikjer ne pojavi beseda »Srbi« ali »Srbija«.

Dogajanje v New Yorku je vnovič odražalo napetosti, ki so po tridesetih letih od konca vojne v Bosni in Hercegovini vse prej kot pojenjale. Ravno tako se dober del prebivalstva večinsko srbske entitete države zahodnega Balkana še vedno ni sprijaznil z dejstvom, da je prišlo v Srebrenici do načrtnega iztrebljanja muslimanske populacije, za katerega sta v prvi vrsti odgovarjala vojna zločinca Ratko Mladić in Radovan Karadžič.

O stanju duha na zemlji, kjer se vojne rane še niso zacelile, sem se lahko prepričal med 15. in 17. majem, ko sem se udeležil misije slovenskih novinarjev v Prijedor, Tuzlo in Srebrenico, ki jo je ob 30. obletnici genocida organiziral ljubljanski Islamski kulturni center. Rdeče-modro-bele trobojnice na skoraj vsakem drogu za javno razsvetljavo v Republiki Srbski niti niso bile presenečenje. Ob obisku nekdanjega koncentracijskega taborišča Trnopolje, v katerega je VRS internirala do 6000 Bošnjakov, pa šok.

O grozodejstvih, ki so se tam dogajala, ne duha ne sluha, nikjer ostanka bodeče žice, ki je obdajala »logor«, kaj šele, da bi na množično kršenje človekovih pravic leta 1992 opominjala spominska tabla. Ravno obratno: pred koncentracijskim taboriščem stoji kamnit orel, spomenik v poklon vsem, ki so padli za Republiko Srbsko. »To je tako, kot če bi pred nacistično taborišče Dachau postavili spomenik esesovcem,« je pretekli četrtek komentiral Fikret Alić, nekdanji zapornik v Trnopolju, »človek za žico«, kot se predstavi možakar, ki se je shiran za bodečo žico pojavil na naslovnici slovite revije Time.

Pot iz Prijedora do Tuzle nas je vodila po avtocesti 9. januar, poimenovani po dnevu, ko v srbski entiteti BiH praznujejo razglasitev Republike Srbske leta 1992, kar je ustavno sodišče Bosne in Hercegovine označilo za protiustavno početje. Potem je bilo tu srečanje s profesorjem na Filozofski fakulteti v Tuzli Mensurjem Husićem, ki je opozoril, da v izobraževalnem sistemu Republike Srbske izginjajo vsebine, ki izpostavljajo dejstvo, da na tem območju živijo tudi Bošnjaki. Pa pričevanje Hasana Hasanovića, ki je preživel srebreniški marš smrti, in obsojal redno »nabijanje« četniških pesmi pred srbsko-pravoslavno cerkvijo v Srebrenici.

Podobnih zgodb je še in še, na novinarjih je, da nanje opozarjamo ter da dajemo glas pričevalcem grozodejstev vojne. Njim, s katerimi sem imel čast se pogovoriti, bo v prihodnjih tednih posvečena serija objav, reportaž, portretov in intervjujev.