50 LET PO OSIMU: Podjetnik Dipiazza in njegov dobrotnik

Ob 50-letnici podpisa Osimskega sporazuma se je tržaški župan Roberto Dipiazza obregnil ob jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita. »Italija s tistim sporazumom ni dosegla nič, in dejstvo, da je izgubila vojno, ima s tem malo opraviti. Ali je moral Zahod v tistem času dobro ravnati s Titom?«, se je vprašal, in takole odgovoril: »Beh, če je bilo tako, je šlo za presenetljivo napako pri ocenjevanju dejanskega stanja.« Tržaški župan je pojasnil, zakaj: »V tistih letih sem, kot mlad podjetnik, pogosto obiskoval Jugoslavijo, in lahko zagotovim, da sta bili tako Titovo vodenje kot njegova popularnost v močnem upadu in vsi so vedeli, da se bo država kmalu razcepila.«

Pred štirimi leti, 6. novembra 2021, nekaj dni po njegovi četrti izvolitvi za tržaškega župana, je tednik Sette milanskega dnevnika Corriere della sera objavil obsežen intervju z Robertom Dipiazzo. Podpisal ga je njegov posebni dopisnik Andrea Pasqualetto. Dipiazza se je spomnil let, ko je bil »mlad podjetnik«, časa, ko je odprl najprej »trgovinico, nato supermarket, potem še drugega, s kakimi petdesetimi zaposlenimi«.

»Tista so bila zlata leta. Problem je predstavljalo štetje denarja zvečer. Poglej, imel sem dve veliki mizi. Na eni je bila gora nemških mark, tu so bili švicarski franki, francoski franki, funti, dolarji, kanadski dolarji. In potem, tam na koncu, so bile vreče, polne dinarjev, za katere se sploh nisem zmenil.« Bili so zaslužki jugoslovanskih delavcev širom po svetu. »Denar so pošiljali domov in družine so prihajale k nam po nakup kave in drugih cenenih izdelkov. Zjutraj sem vse nesel v banko in potrebni so bili štirje blagajniki, da so denar prešteli. Bila so izredna leta, razumeš?« je Dipiazza pojasnil novinarju.

Ob tako bahavi predstavitvi županovega podjetniškega uspeha se zastavlja vprašanje: kdo je bil, pravzaprav, zaslužen za tista »zlata leta«? Ali so sad izključno Dipiazzeve podjetniške žilice? Ali pa je morda Dipiazza izkoristil danost, ki mu jo je bil nekdo drug postlal?

Odgovor je bržda zapisan v času, še preden je Roberto Dipiazza zagledal luč sveta. 28. junija 1948 je bila Komunistična partija Jugoslavije izključena iz Kominforma. Stalin je izobčil Tita iz komunistične družine, ker se mu ni hotel pokoriti. Računal je, da bo klonil, a - na srečo poznejšega miljskega in tržaškega župana - ni.

Kajti, če bi, bi Dipiazza sedaj težko govoril o »zlatih letih«.

Ko bi takratna Sovjetska zveza razširila svoje lovke nad Jugoslavijo, ne bi na jugoslovansko-italijanski meji stražarili nekdaj toliko ožigosani »graničarji«. Na Fernetičih, Škofijah in Lazaretu bi strašili sovjetski tanki. Jugoslovani v tistih letih ne bi imeli »najbolj iskanega potnega lista na svetu,« tistega, ki je dovoljeval obisk držav na Zahodu, na Vzhodu in v Tretjem svetu in je bil prav zaradi tega najbolj ponarejen med vsemi potnimi listi, kot je v osemdesetih letih preteklega stoletja ugotavljal takratni vodja političnega oddelka Digos tržaške kvesture Giovanni Volpe. Jugoslovani preprosto ne bi imeli potnega lista v pravem pomenu besede, kot ga niso imeli drugi državljani držav sovjetskega bloka. Brez potnega lista ne bi hodili na delo v tujino in ne bi prinašali domov mark, frankov, funtov in dolarjev. Pa četudi bi se to na bogsigavedi kateri način zgodilo, bi tisti denar ne zmogel prispeti do Dipiazzevega marketa ob meji, ker bi ga sovjetski tank pred mejo ustavil.

Zarodek podjetnikovih »zlatih let« gre iskati v tistem času. Njihov neposredni tvorec, tisti, ki jih je s svojo neomajno držo omogočil, je jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito. Naj si misli Roberto Dipiazza karkoli o njem, Tito je bil zanj - tako se je izkazalo - velik dobrotnik. Brez Tita se Dipiazza ne bi preobremenjeval s problemom »štetja denarja zvečer«, ne bi postal uspešen podjetnik in niti župan, saj je prav na krilih podjetniškega uspeha poletel na županski stolček.

Dobrotnikom bi se bilo vredno zahvaliti. Postavitev kipa predsednika Tita na Borznem trgu bi verjetno malce vznejevoljila tiste, ki jim je bolj všeč D’Annunzio. Kaj pa če bi na Ponterošu namesto tolarja Marije Terezije namestili en velik in prostoru zgodovinsko najbolj prikladen jugoslovanski dinar?