AFERA DICIOTTI: Sodniki in jegulja

Vprašanje sojenja ministru Matteu Salviniju zaradi samovoljnega ukrepanja v primeru 177 migrantov, ki jih je avgusta rešila vojaška ladja Diciotti, se dotika enega od temeljnih načel pravne države. Že od francoske revolucije dalje je v evropskih ustavnih ureditvah sprejeto načelo pravne države.

To pomeni, da ni več absolutnih monarhov, ki so bili nad zakonom, ampak je tudi najvišja državna oblast zakonu podrejena in mora v izvajanju svojih funkcij spoštovati predpise, državne in tudi mednarodne, kot izrecno veleva italijanska ustava. Nihče ni izvzet, niti predsednik republike, za katerega sicer veljajo posebna jamstva, lahko pa se mu sodi zaradi veleizdaje ali atentata na ustavno ureditev. Toliko več so za svoja dejanja odgovorni predstavniki drugih vej oblasti, vključno z ministri.

Sodišče v Catanii želi preveriti, ali je minister Salvini zagrešil kazensko dejanje ugrabitve, ko je prepovedal izkrcanje na morju rešenih brodolomcev. Mimogrede naj spomnimo, da je to naredil brez kakega vladnega odloka, o katerem v zapisnikih vladnih sej ni sledu, kot tudi ni sledu o kakem odloku notranjega ministrstva. Salvini je postal žrtev lastne propagandne ihte, v kateri svojo možato odločnost raje kot skozi formalne ministrske ukrepe razglaša preko tvitov in facebooka.

Še bolj kot to pa je zanimivo, da se je minister že avgusta ponosno izprsil in izjavil, da bo rade volje stopil pred sodnike in zagovarjal svoje izbire. To je ponovil še pred nekaj dnevi, rekoč da trdno verjame v svoj prav. Potem pa se je kar naenkrat premislil in se začel zvijati kot jegulja, ki se skuša izneveriti neslavnemu koncu v loncu vrele vode.

Kaj se je medtem zgodilo? Očitno je Salvini govoril s svojimi odvetniki, ki so mu menda razložili nekaj osnovnih načel pravne države in mu dali razumeti, da mu kot ministru ni prav vse dovoljeno. Tudi on mora na primer spoštovati mednarodne predpise, po katerih mora vsaka ladja, ki na morju naleti na brodolomce, ljudi rešiti in jih prepeljati v najbližje varno pristanišče. To velja tudi za migrante, ki so po zakonu ljudje kot vsi drugi. Ko bi ladja Diciotti na Sredozemskem morju rešila recimo nekaj sto ameriških potnikov po brodolomu križarske ladje (saj se še spomnite ladje Costa Concordia?), menda nikomur, niti Salviniju ne bi prišlo na misel, da bi jim prepovedal izkrcanje in jih cel teden zadrževal v priporu na vojaški ladji.

Minister se zagovarja, da s tem ni imel nobene osebne koristi. Rade volje mu verjamemo, da migrantov ni trpinčil zaradi osebnega sadističnega užitka. Ne, on je delal v interesu države, »branil je njene pomorske meje pred »invazijo«. To sodniki iz Catanie dobro vedo in prav zato želijo sodno ugotoviti, ali pri tem ni prekoračil svojih ministrskih pristojnosti. Nekaj je namreč jasno. Salvini je kršil italijanske in mednarodne predpise o reševanju brodolomcev. Je bilo to upravičeno zaradi višjega državnega interesa, ali pa je migrante izrabil le kot talce v napenjanju mišic z drugimi evropskimi državami? V prvem primeru bi bilo odstopanje od zakonov dovoljeno, v drugem ne.

Prav je, da na to vprašanje dobimo nepristranski, na oceni zakonodaje utemeljen odgovor. Zato bi bilo prav, da senat prižge zeleno luč sodnikom, ki so po načelu delitve oblasti, prav tako enem od temeljnih v pravni državi, edini za to pristojni.