BOKSARSKA VREČA: Budilka za čez milijon let

Kakšen je vaš odnos do budilk? Osebno se jih otepam. Recimo takole: izogibam se vsem tistim budilkam, ki zvonijo »živčno«. Zdi se, kot da so take budilke ustvarjene ne zato, da bi človeka prebudile, ampak zato, da bi ga kaznovale. Če bi lahko narisal in režiral kratki film za družbo Pixar - če imate nekaj časa, svetujem, da si ogledate vse njihove kratke filme! - bi zagotovo upodobil budilko kot zafrustrirano bitje, ki mora celo noč bedeti ob postelji nekoga, ki mirno spi in sanja, medtem ko ona dela! Njen edini užitek je ta, da vas prebudi na robu srčne kapi.

Vem, budilke niso več tako v modi kot nekoč. Marsikdo se prebuja z zvokom telefona. Lahko si izberemo, kako želimo biti zbujeni: z glasom, šumom, čivkanjem, pesmijo. Priznam, da sem v času višje šole uporabljal svoj radio oziroma CD in se prebujal ob glasbi, ki mi je bila takrat najbolj všeč. Zelo prijetno.

Morda pa zvoka sploh ne potrebujete. Verjetno je marsikateri bralec ali bralka že tako utopljen v tehnološki napredek, da ima na zapestju pametno uro, ki ga prebuja ob programiranem času. Ko so vse meritve opravljene, ura ve, kdaj je najboljši trenutek, da vas prebudi. Če imate tako uro, potem veste, da vas ne prebudi z zvokom, temveč z rahlo vibracijo, kot bi se vas nekdo dotaknil: »Ej, pssst, zbudi se ...«

Na podoben način vas lahko zbudijo tudi naprave za spanje, ki ovijejo vašo vzmetnico in samodejno prilagajajo toploto postelje tako, da vas nežno popeljejo iz spanja v budno stanje. Kdor je to poskusil, pravi, da je izkušnja vredna visoke cene naprave.

Pred meseci sem prebral izjavo nekega milijonarja, ki trdi, da ga njegova budilka obvešča, ko mora spat. Čeprav močno dvomim, da ima doma res nastavljeno budilko ob 20.30, da ga spomni na sladki spanec že ob 21. uri - on trdi, da se ob 4.30 že zbudi - se precej strinjam z idejo, da je spanje pravi eliksir za naše zdravje. Raje dobro spi kot pa ponočuj. V redu, se strinjam.

Včasih pa se zgodi, da se ljudje prebudijo tudi brez budilke. Sam sem doživel dve taki prebujanji: ko se je svet združil proti Bushevi vojni in so ljudje obešali zastave miru na okna, ter pred dnevi, ko so manifestirali za Palestino. Dve hvalevredni manifestaciji, ki kažeta, da nismo vsi zabubljeni v svoje odeje in da še vedno iščemo skupno budnost onkraj pomirjujočih sanj. Narodi, ki spijo z velikim ponosom, so sicer redki; ZDA so do nedavnega slavile svoj American Dream. Za kratek čas so odprli očesce, potem pa spet zaspali in sanjali dalje. Evropskih sanj ni - na srečo, ker je Evropa verjetno še precej budna in podzavestno ve, kar je Bertolt Brecht lepo zapisal: »Ljudstvo lahko stopi v novi dan, ampak ne po prespani noči.«

Budnost torej. Budilke ne bodo potrebne. Alarmni zvonci so povsod, tako da res težko zatisnemo oči. Priznati si moramo, da smo trenutno vsi budni. Kar je zdravo za demokracijo in za prihodnost sveta. Obstaja pa, kot vedno, še nekaj nerešenih in trenutno nerešljivih vozlov za naš svet. Podnebje, recimo. Marsikdo še vedno skomigne z rameni: saj bo malce bolj vroče kot nekoč. In? Klimatske naprave bodo že poskrbele, da se bomo vsi lepo ohladili. Morda je imel pisatelj Kurt Vonnegut prav, ko je dejal, da se bodo ljudje streznili šele takrat, ko bo drek šprical iz klimatskih naprav, ker bo zunanjost hiš prekrita s tonami smeti. Takega zraka ne bo nihče rade volje dihal, čeprav bo hladen.

Obstaja pa še en problem: kdo bo nastavil budilko, ki bo zvonila čez milijon let? Ne, ne pretiravam. Nekoga bo treba obvestiti, kje bomo zakopali jedrske odpadke. Na letalu sem listal nemško revijo Futurzwei, ki jo izdaja TAZ (Tageszeitung), in pisalo je, da nemška zvezna vlada išče podzemno končno odlagališče, ki naj bi človeštvo varovalo pred jedrskimi odpadki za milijon let. Članek nadaljuje: »Milijon let. To je časovno obdobje, ki sega daleč v prihodnost človeštva in ga je mogoče primerjati z evolucijskimi razsežnostmi. Treba bo zagotoviti, da se bo v tem času sporočalo o kraju in njegovi vsebini. Z iskanjem končnega odlagališča so jedrski odpadki postali del naše sodobne dediščine. Jedrski odpadki so kulturna dobrina.«

Marsikdo bo rekel: no ... saj ni sile. V redu. Ampak zdaj je lahko marsikomu, ki slepo podpira jedrsko energijo, jasno, koliko stane njegovo trenutno zadovoljstvo. Kako daljnosežen vpliv imajo naše odločitve. Naj se ne dela gluhega: kar sliši, je budilka, ki brni čez milijon let.