BOKSARSKA VREČA: Odločitev o novi luči in odgovornost zanjo

Pred dvema letoma. Štiri dni pred premiero opere sem se odločil, da moram spremeniti celotno lučno podobo, saj bi predstava sicer izgubila svoj ritem in ves fokus. Napačna osvetlitev lahko uniči še tako dobro predstavo. Ko ugotoviš, da je svetloba zgrešena, se lučni mojster posvetuje z režiserjem. »Kaj narediva? Pustiva, kot je, in popraviva, kar se še da?« Včasih se to posreči. V operi imamo običajno med 100 in 200 svetlobnih sprememb (trenutkov, ko se luči prižigajo ali ugašajo; štejejo tudi nezavedne spremembe - prelivi, denimo). »Veš kaj? Začniva z ničle.« Mojster prebledi. Vedel je, da mu bom to rekel. »Imava samo še nekaj dni vaj za luč!« V glasu je bila zaskrbljenost. Dodal je še: »Boš ti prevzel odgovornost za to?« Evo - odgovornost za zelo nepriljubljene odločitve. »Da, prevzamem odgovornost,» sem rekel. Delala sva tudi ponoči. Rezultat je bil odličen.

Če je bil moj odgovor takrat pritrdilen, pa je bila moja notranja reakcija popolnoma nasprotna: »NE! NOČEM ODGOVORNOSTI!« (Moja podzavest je zelo glasna, se opravičujem.) Ob misli na nakopičen stres bi se najraje s pico zatekel na kavč in si ogledal grozljivko. Komaj zavoham trenutek odgovornosti v zraku, je moja prva reakcija - beg. Če ne bi bil operni režiser pred premiero, kjer vsi pričakujejo rezultat po mesecih dela, bi že davno pobegnil. A funkcija - oziroma položaj - zahteva določen kodeks vedenja. Že na akademiji so nas učili: kdor sprejme delo režiserja, mora vedeti, da bo 80 % časa posvečal odločitvam, le 20 % pa pravi umetnosti in norenju. Nikoli ne vstopiš v ustvarjalni proces brez težav - ali vsaj ne da bi se težave pojavile pozneje: bolezen v ansamblu, zamenjava glavne igralke nekaj tednov pred premiero (kdor ve, pač ve), stavka tehničnega osebja, covid, nesramen glavni igralec ... Poleg tega moraš vedeti, da bo vsaka odločitev nekatere razveselila, druge pa razočarala.

Kdor ne prevzema odgovornosti in se ne odloča, predaja moč zunanjim dejavnikom. Dejstvo, da se volišča z leti praznijo, je zaskrbljujoče. Takim, ki ne gredo več volit, pogosto očitamo: »Potem pa se ne pritožujte nad izvoljenimi.« Oni pa odgovarjajo, da se tako ali tako nič ne spremeni, če volijo ali ne. Poskusimo za trenutek verjeti tej trditvi. Oziroma še zaostrimo prepričanje: nič se noče spremeniti. Poigrajmo se s predpostavko, da se izvoljeni politiki raje bahajo, bohotijo in šopirijo, kot pa da bi se odločali.

V hipu prepoznamo kronični problem Italije: zelo redki politiki so si drznili prevzeti odgovornost za korake v smer sprememb. Dvajset let smo Berlusconiju plačevali najemnino države, da si je urejal zasebne posle. Prepozno smo doumeli, da je bila Renzijeva egomanija neozdravljiva: njegov značaj ni bil odločen, le nesramen. Montijev loden je zadušil srednji sloj, ker je bila to najlažja rešitev. Revolucija Gibanja petih zvezd se je sesula v zelo poceni B&B. Draghi je vino spremenil v vodo, ne ravno posrečen čudež.

Politiki niso neumni, dobro vedo, da so spremembe nujne. Že več kot 30 let šolski sistem razpada, zdravstvo potrebuje intenzivno nego, ekonomsko sliko pa bolje ponazarja Munchov Krik kot kateri koli graf ali krivulja. Krivda pa je vedno nekje drugje, izgovori se kopičijo. Vsi bi zelo radi nekaj ukrenili, ampak - žal se ne da. Besede so z leti izgubile pomen, vulgarnost pa smo začeli zamenjevati za iskrenost. Sprejeli smo kulturo nove politike, kjer odločanje ni (več) nujno. Ohraniti je treba zgolj obstoj in negovati gledljivost. Učijo se fraz iz partijskih biltenov, da jih lahko brezčutno zdrdrajo v mikrofone novinarjev.

Zato me ne preseneča, da se volivci obnašajo enako kot njihovi izvoljenci. Saj se tako ali tako nič ne bo spremenilo ... (Ah, ja. Jaz sem šel volit.) »Kritizirati je lahko. Stopi v politiko!« Prijatelj iz Nemčije, po poklicu kirurg, mi je ob nekem kosilu zaupal, da so mu servirali podoben otročji ugovor - da so pač vsi »dobri kritiki«. »To je tako, kot da bi bolniku, ki ga ne znam pozdraviti, rekel: »Ja, lahko je ležati in trpeti ter se pritoževati - postani ti zdravnik, pa da te vidimo!««

Vsi bi radi zbežali pred odgovornostjo - to je prastar preživetveni impulz. A časi, ki so pred nami, od nas terjajo, da vklopimo višje ravni razmišljanja. Ni več prostora za udobje - niti za pasivnega gledalca. Položaj zahteva določen kodeks vedenja: zahtevajmo spremembe.