BOKSARSKA VREČA: Samo milijon in basta!

V nedeljo so v Švici dokazali, da je skrajnodesničarska propaganda šibkejša od zdrave pameti občanov. Na srečo. Izidi referenduma so bili za vse veliko olajšanje, saj se je pričakovala manjša udeležba in predvsem majhna razlika med zagovorniki reforme in nasprotniki. Za kaj se je volilo?

Stranka SVP, ki je v zadnjih letih zagovarjala pretežno modna, skrajnodesničarska stališča, je predlagala omejitev števila občanov, pravih Švicarjev, na deset milijonov. Omejitev naj bi bila po njihovem mnenju nujna, ker je vsako leto čedalje več priseljencev in tujcev (beri: tudi prebivalcev EU), ki jemljejo Švicarjem kisik in prostor. Predlog referenduma so argumentirali s tem, da bi bila taka omejitev celo prijazna do okolja: manj ljudi, manjša energetska poraba in onesnaževanje. Spominja me na Haiderjeve čase, ko je božal veveričko, ki je padla z drevesa, in uporabljal goebbelsovske besede, da bi opisal priseljence in Slovence. Okolje ima svoje korenine; zakaj prihajajo druge, tuje reči na tla, ki niso njihova?

Iniciativa skrajne stranke SVP je bila v Švici sprva sprejeta kot velika neumnost, a kmalu so se širili temni oblaki precej tveganega rezultata. Populistična propaganda SVP-ja je zelo dobro izkoristila strah manjših vasi, ki so tako ali drugače vedno v strahu pred tujcem. Če bi se zakon uresničil, bi bila Švica prva država na svetu, ki bi imela ustavno omejitev števila prebivalcev. Kaj bi to potem v praksi pomenilo, v propagandnih biltenih ni bilo razloženo. Zelo verjetno bi se trend razširil tudi po drugih državah, kjer se strupene desnice širijo - Vannacciju bi bila taka poteza zelo všeč in verjamem, da bi tudi novi Janšev mandat z naklonjenostjo gledal na tako pametno idejo. O posledicah take omejitve je bilo povedano zelo malo. Samo stranke, ki so nasprotovale abotni ideji SVP-ja, so izrekle svoje mnenje. Verjetno je vsem jasno, da je nova propaganda ekstremizmov le nalivanje žgoče tekočine na skelečo rano, da bi se hranila gnev in jeza v državljanu. Tudi tokrat so igrali na temo nemoči malih realnosti pred prodorom tujega (med tujci - ponavljam - so tudi članice EU). Od Orbána do Fica, preko Melonijeve in še bi lahko naštevali: velike geste, ki dajo občutek, da se nekaj naredi, v resnici pa je samo šov.

Trenutno živi v Švici 9,1 milijona ljudi; če bi zakon omejil prebivalstvo, bi meja desetih milijonov morala sovpadati z letom 2050. Ali bi to pomenilo, da je omejitev prenasičenosti vezana tudi na novorojenčke? Ali bi Švica vpeljala zakon, kot so ga poznali še pred leti na Kitajskem? Glede teh »detajlov« ni bilo rečeno nič. Saj je propaganda v tem dobra: provociranje in hitro reagiranje, ne da bi upoštevali posledice. Zato so nekateri časopisi govorili o novem »Brexitu«, ker bi se s takim glasovanjem Švica oddaljila od svojih sosedov. Nemcev je trenutno 350.000. Med Švicarji so precej osovraženi. Osebno se zavedam, da me marsikdo »prenese«, ko zve, da sicer govorim nemško, a nisem Nemec. Raje se pogovarjajo italijansko z mano ali pa skušajo kaj v francoščini (ki pa je žal ne govorim). Sčasoma dovolim marsikomu, da se z mano pogovarja v »švicarski nemščini« - Schwyzerdütsch -, kar je za moje možgane velika muka.

Švica me vsakič preseneti. Neodvisna v času vojne in še danes neodvisna v marsičem, a zelo odvisna od vojn je njena orožna industrija. Razsvetljena v sprejemanju umetnikov; brez Cabaret Voltaire ne bi imeli Dadaističnega manifesta. Psihologija ne bi bila taka, kot jo poznamo, brez Junga in Fromma. Sprejela in navdihnila je velike pesnike in pisatelje - Hermann Hesse je pomembnejše knjige napisal v Švici. Veliko intelektualcev se je pretakalo po lepih pokrajinah in mestih. Kljub temu so razsvetljeni Švicarji šele leta 1971 dovolili ženskam, da lahko gredo na volišča. Veliko nasprotij je v tej mali državi. Tudi danes so taka protislovja zelo prisotna: po eni strani posveča Švica veliko pozornosti internetni varnosti in anonimnosti, po drugi strani pa gosti glavni sedež zelo suspektne družbe Palantir, ki trži prav z osebnimi podatki in ima okrog sebe toliko senc, da je na več nivojih nevarna.

In tudi v nedeljo sta v Švici trčila nasprotna svetova: neumni referendum, na katerem je na srečo zmagal »ne«, in feministična manifestacija. Vsako leto 14. junija ženske praznujejo svoj »Streik«. Vsako leto glasno protestirajo za svoje pravice - popolno enakopravnost so v Švici pridobile 14. 6. 1981. Sicer je ta enakopravnost le v besedah; tudi v bogati Švici so plače žensk znatno nižje od moških na istem delovnem mestu. In zelo verjetno so tokrat ravno ženske pomagale, da se je Švica rešila smešenja, in ob tem pomagale tudi Evropi.