BOKSARSKA VREČA: V kateri smeri vidiš prihodnost?

Lažje si predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma. Kolikokrat sem slišal in prebral ta stavek v zadnjih dvajsetih letih? Vsakič sem se spraševal, ali to drži ali ne.

Naša sposobnost kreativnih bitij si je vedno lahko predstavljala drugačne svetove. In gledala naprej! Koliko knjig govori o svetovih v stoletjih, ki jih nihče od nas ne bo doživel? Ali ni morda znanstvena fantastika odprla vrata najrazličnejšim idejam drugačnega sveta? Pavza. O kateri znanstveni fantastiki govorim, ko mislim na drugačne svetove?

Verjetno se naslanjam na knjige, ki so nastajale v obdobju med petdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja. Kar pomeni, da se potepam po ideji bodočnosti, ki jo je predelala in si jo predstavljala preteklost oziroma druga(čn)a generacija.

Marsikdo se spominja stavka, ki ga nekateri literarni zgodovinarji pripisujejo Karlu Valentinu, da »bodočnost ni več tista, kot je bila«. V tej izjavi je veliko resnic, ki se prepletajo med sabo: vsaka sedanjost vidi drugačno bodočnost. V devetdesetih letih je marsikateri nov avto izpadel kot futurističen in njegova oblika je sledila modnim trendom ponazarjanja bodočega v »tistem času«. Pomislite samo na film Back to the Future Part II (1989), ki predstavlja bodočnost leta 2015 z letečimi avtomobili, lebdečimi skateboardi in čevlji, ki se sami zavežejo.

Ne moremo pa zanikati, da je v zadnjih desetletjih bodočnosti spodletelo, saj je po letu 2008 propadla pravzaprav narativa neomajne moči kapitala: v vseh prejšnjih filmih je bila bodočnost prezrcaljena v potrošništvu, v novih modnih iznajdbah. Kot bi to razumel Steve Jobs.

Heiner Müller je že pred tridesetimi leti ponavljal, da je kapitalistična družba evforična kot otroci v nakupovalnem centru. Šele na koncu norenja se naučijo, da so pred izhodom še blagajne. Kot rečeno, bodočnost, kot je bila, si težko predstavljamo. Poleg ekonomske in podnebne krize imamo še nove vojne (s starimi, nerešenimi problemi), obiskali so nas virusi in nekateri znanstveniki želijo, da bi se zares poskusilo klonirati dinozavre (do zdaj brez uspeha). Zato se umetnost znajde na precej majavih tleh. Deroča reka časa se nekako ustavlja v vrtincu revivalov, ponavljajočih se mod in pastiša.

Za poletno branje svetujem knjigo Kapitalistični realizem: ali ni alternative? žal prezgodaj preminulega filozofa Marka Fisherja. Njegova knjiga je vredna večkratnega branja, ker osvetljuje našo strmo progo, ki jo malokdo želi osvetliti. Naš čas gleda nazaj: upi so čedalje bolj podobni nostalgičnim vzdihljajem, politično stanje je konfuzno in ne ve, kam bi se zateklo. Desnica je sicer našla nesrečno pot do svoje identitete in iz omare zgodovine vleče uniforme, ki ne bi smele več priti v poštev. Levica je žal zelo izgubljena in njena protislovja bi spravila v hude težave celo kvantne fizike. Ampak ravno knjiga Marka Fisherja ima v sebi nekaj dobrih, solidnih točk za nove in oprijemljive debate, ki bi družbo, v kateri smo se znašli, vsaj predramile. Pa ne mislite, da je ta knjiga le filozofsko besedičenje, teoretiziranje brez pravega cilja. Lažje si predstavljamo konec sveta ali celo vzporedne svetove kot konec požrešnega kapitalizma; pojdite v kino in si oglejte estetsko zelo prijeten film Fantastični 4: prvi koraki (ne, ni film o Beatlih). Celovečerec črpa strukturo zgodbe iz znane sage stripov, ki so nastali v petdesetih letih. Marsikdo označuje estetiko filma kot »retrofuturizem«. Mestoma zelo spominja na risanko The Jetsons, ki je razvijala idejo bodočnosti iz perspektive šestdesetih let. Lahko bi se odločili, da se zgledujejo tudi po cinični risanki Futurama, kjer so roboti celo alkoholizirani, a potreba novega vala znanstvene fantastike je ravno ta, da zabriše fantastiko in poišče konkretnost. Zgodba, ki je sicer zelo prijetno pripovedovana, je krik v izgubljeno smer. Lahko celo rečemo, da take bodočnosti ne bomo nikoli dosegli, ker je že šla mimo nas.

Zahteva novih generacij, ki so se - zavedno ali nezavedno - hranile s pop kulturo in postmodernim vedenjem, »da je bilo že vse videno in storjeno«, se zdaj slikovito kaže v neki vrnitvi sanjave prihodnosti. V tem je naša družba zmedena: vsaka generacija gleda v svojo smer in iz tega razloga generacije težko komunicirajo med sabo; da bi se skupno sestavil pogled v bodočnost, je trenutno nemogoče. Še edino strinjanje je verjetno s prvim stavkom kolumne: lažje si predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma.