BOLIVIJA: Ko je bil Evo nov obraz ...

Kaže, da naj bi padla še ena ikona latinskoameriške levice in socializma tretjega tisočletja. Novice iz Bolivije so sicer še protislovne, dejstvo pa je, da je karizmatični predsednik Evo Morales, prvi predstavnik andskih staroselcev na čelu te države, po dobrih trinajstih letih vladanja odstopil, in sicer pod pritiskom vojske ter za posledicami predsedniških volitev.

Na njih je že četrtič zmagal, in to v prvem krogu, vendar – tako pravijo nasprotniki – v zelo sumljivih okoliščinah. On in njegovi pa trdijo, da gre za državni udar, kakršnih je bilo v Južni Ameriki mnogo.

Vpogleda v bolivijske glasovnice seveda nimamo. Vemo le, da je še ena latinskoameriška država v primežu nemirov in da nad protestniki nima nadzora niti zmerna opozicija uglednega protikandidata Carlosa Mese. Država velikih družbeno-ekonomskih razlik, ki ji je Morales od leta 2006 vlil ponos in upanje s programi, temelječimi na enakopravnosti, tvega morda vračanje v preteklost. Nekoč je večina Bolivijcev poznala le bedo, neenakost in rasizem bogatih belopoltih do pripadnikov narodov Quechua in Aymara.

Marca leta 2006, ko je bil Morales na oblasti šele slaba dva meseca, se je podpisani med potepom po Južni Ameriki nenačrtovano odpeljal čez brazilsko-bolivijsko mejo in v andski državi prebil dva tedna. Takrat je bila država zelo očitno razklana na dvoje. Nižinski, tropski, bogati vzhod je bil (in še vedno je) gospodarski motor države, kjer je o vsem odločala oligarhija belih veleposestnikov in industrialcev, ki je (s podporo ZDA) nadzirala državno politiko. Ob zori Moralesove ere je bilo med domačini iz višjih slojev (kajti tudi na vzhodu je bilo obilo revnih, začenši z otroki, ki so beračili po cestah Santa Cruza) zaznati veliko zaskrbljenost. Novi predsednik naj bi bil komunist, ki bo z nacionalizacijo uničil krhko bolivijsko gospodarstvo. Napovedovali so beg kapitala v tujino.

S prehajanjem v zahodnejše predele države pa so se spreminjali tako narava kot prebivalci in njihovo gledanje na politiko.

Cochabamba, kamor se je zdaj zatekel Morales, je dežela gojiteljev koke (cocalerosov), ki so se uprli zunanjim pritiskom po uničenju plantaž. Ta pridelek ne služi samo proizvodnji kokaina, je povezan z domorodsko kulturo.

V prestolnici La Paz, na višini skoraj 4000 metrov, je bilo v hladnem andskem zraku polno upanja. »El Evo bo vse uredil« so menile ženice v tipičnih oblačilih s polcilindrom, ko so se v mrzli noči stiskale druga ob drugo in tako prenočevale kar na ulici.

»El Evo« je v naslednjih letih res izbojeval večjo enakost, vseskozi je ščitil šibkejše in celo Mednarodni denarni sklad je priznal, da so njegove gospodarske reforme prinesle napredek. Venezuelske ekonomske katastrofe v Boliviji ni bilo, nasprotno. Volivci so mu zaupali in zdelo se je, da je dokaj priljubljen.

A nekje se je zataknilo. Tako kot mnogim drugim se je tudi Moralesu zdelo škoda, da bi zapustil predsedniško palačo. Svojo prvo ustavno reformo, s katero je med drugim poudaril multietnični značaj države, je poskusil spremeniti z novo, da bi se z možnostjo četrtega mandata ohranil na oblasti. Ljudstvo je predlog na referendumu zavrnilo, odnos z volivci se je skvaril. Vztrajal je in preko vrhovnega sodišča spet kandidiral. Ko bi se odpovedal lastni samovšečnosti in našel naslednika, bi bila zgodba morda drugačna. Tako pa je desničarskim silam (in tujim nasprotnikom) ponudil priložnost, da dvignejo glavo in mu na valu protestov izmaknejo stol.

Avtoritarna trma je ponekod po svetu poplačana, v nemirni Južni Ameriki pa pogosto prinaša vstaje in (upajmo da tokrat ne) prelivanje krvi. Ne glede na zasluge.