BRIDGE & ROLL: »Afera« smučk na SP in bojkot nogometa

Oprostite mi, a morate mi dovoliti, da vas nadlegujem s svojim mnenjem o neverjetni zgodbi, ki se je pripetila v nedeljo v Oberstdorfu na ekipni tekmi na svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih. Zadnji skakalci prve serije: na rampi je Norvežan Lindvik. Ko se pripravlja na polet, se nenadoma mimo njega pojavita dve smučki, ki odletita proti dnu skakalnice. To je par smučk svetovnega prvaka na posamični tekmi Domna Prevca, ki se je med tem pripravljal za svoj skok in je za trenutek odložil smuči in ju postavil na steber, da bi opravil še zadnje tehnične kontrole. Mimo gre nekdo z dežnikom in »nehote« spotakne smučki, ki odletita v dolino. Domen ostane brez orodja za skok, seveda ne more skočiti in Slovenija ostane brez zelo verjetne bronaste kolajne (Japonci in Avstrijci so bili ekipno nedvomno boljši).

Da se vrnem nazaj: Domen je osvojil svetovni naslov s ponižujočo prednostjo pred konkurenco. Ko je skakal on, so morali vsakič zniževati zalet, da se ne bi raztreščil na parkirišču in je kljub vsemu skakal vedno dlje kot ostali. Sramotno za cel svet, da ima nekdo iz nepomembne Slovenije tako za norca vse ostale velike skakalce velikih in pomembnih držav. Treba ga je bilo ustaviti. In kaj je boljšega od tega, da mu spodnesejo smuči. Popolna rešitev, ni kaj. Če po vsem tem, kar sem zapisal, mislite, da sem prepričan v zaroto na škodo trenutno zdaleč najboljšega smučarskega skakalca na svetu, imate prav. Res pa je tudi, da je bila cela dogodivščina, če jo gledamo iz nevtralnega zornega kota, precej zabavna v svoji neverjetnosti.

Gledati par smuči, ki sejeta strah in trepet na skakalnici pred 40.000 gledalci, in kar za nekaj minut prekineta predstavo, je bila skoraj nadrealistična izkušnja. Odnesti orodje mojstru in mu onemogočiti, da izvede mojstrovino, je skoraj nekaj takega, kot da bi ukradli Leonardu čopiče, ali Davidu Ojstrahu violinski lok pred nastopom. Mene je med drugim cel ta dogodek spomnil na zgodbo, ki se je zgodila pred leti na teniškem turnirju, ko je legendarni Hrvat Goran Ivanišević v izbruhu jeze polomil lopar, potem povsem mirno odšel proti sodniku in mu naznanil, da preda dvoboj. »Zakaj?« »Ker sem s tem polomil vse svoje loparje in zdaj nimam nobenega več, s katerim bi lahko igral«.

Ko se je zgodila ta »afera«, sem seveda izgubil vsako zanimanje za tekmo in sem odšel v svojo sobo, da si malo ogledam po spletu, kaj vse se dogaja po svetu. Seveda vam ni treba dopovedovati, da se ne dogaja čisto nič prijetnega, saj o tem pišejo veliko bolj poučeni in izobraženi komentatorji, kot sem lahko jaz. Poleti bo svetovno prvenstvo v nogometu, ki naj bi se odvijalo v glavnem v ZDA z nekaj tekmami tudi v Kanadi in Mehiki. A po vsem tem, kar zdaj počenja nebrzdani in povsem umsko nekontrolirani predsednik največje velesile na svetu, je usoda največje športne predstave na svetu vedno bolj negotova. Rezervacije za vstopnice in hotelske rezervacije so v ZDA drastično upadle, saj je velika večina navijačev predvsem iz Južne Amerike odpovedala pot vanje, ker se pač vsi bojijo paravojaške morilske milice, ki razsaja med ameriškimi priseljenci in je čisto možno, da bodo tekme, ki naj bi se odvijale v ZDA, imele samo domače gledalce, kar je za sponzorje enako gospodarsko-finančni katastrofi. Ne samo: potem ko je neprištevni predsednik zagrozil Danski, da bo zasedel Grenlandijo in je še potem globoko užalil vse evropske države, ki so podpirale Američane v njihovih vojaških pustolovščinah v Iraku in Afganistanu in žrtvovale svoje vojake samo zato, ker so spadale v isto mednarodno vojaško obrambno zvezo, ki jo zdaj Trump napada, sem bral, da namerava Nemčija sprožiti val bojkotov vseh evropskih držav za tekme ki naj bi se igrale v ZDA. Pri tem naj bi imela popolno podporo Aleksandra Čeferina in celotne evropske nogometne zveze.

Upam, da bo do bojkota res prišlo. Menim, da je šport neizbežen pokazatelj političnih sprememb, ki so pred vrati. Ko je na tekmi med Dinamom in Zvezdo leta ‘90 prišlo do vojaškega spopada med Bad Blue Boysi in Delijami, ki jih je vodil Arkan, sem napisal, da je državljanska vojna v Jugoslaviji samo stvar časa. Če se bo Evropa zedinila proti imperialističnim težnjam sedanje vladajoče garniture v ZDA in bo poslala tja nedvoumno sporočilo o tistem, kar si misli o njih, bog daj, da bi se to potem tudi odrazilo na veliko bolj važnih in v teh časih odločilnih političnih področjih. Kot bi rekli Italijani, bila bi ura, da se to zgodi.