BRIDGE & ROLL: Ali na tribunah navijajo statisti?

Ne vem, ali imate tudi vi isti občutek, ki ga imam jaz, ko gledam tekme svetovnega prvenstva, ki so zdaj seveda, ko se bližamo koncu, vedno bolj pomembne, dramatične in konec koncev tudi lepše, ker so pač zdaj na vrsti spopadi med najboljšimi moštvi, kar jih je še ostalo. Vse skupaj, da grem takoj k bistvu, se mi zdi vedno bolj »hollywoodsko«, kot da bi se vse odvijalo po skrbno prej napisanem scenariju. Štadioni so vedno polni, a vedno bolj se mi zdi, da so natrpani s statisti, ki so, vsakič po enakem scenariju, oblečeni pol v barvah ene reprezentance in ostala polovica v barvah nasprotnika. Ko gledam te ljudi, ki se pojavljajo pred kamerami, ki jih snemajo po tribunah, se mi pravzaprav nihče ne zdi, da zares prihaja od daleč navijat za svoje barve, če hočete, tudi po tem, da so tudi njihove obrazne poteze precej različne od tistih, ki bi jih pričakovali. Gotovo je to moja paranoja in je resnica veliko manj »konspirativna«, a kaj hočete, po splošnem vtisu, ki ga daje celotno dogajanje, se prikradejo kdaj pa kdaj tudi take pregrešne misli. Dogaja se namreč, da so se zadnje tekme vse odvijale bolj ali manj po enakem kopitu. Ko se spopadeta dve reprezentanci, ki sta si na papirju enakovredni, se običajno v prvem polčasu ne zgodi nič zares zanimivega (in to še bolj zaradi »tehničnega reklamnega odmora« sredi polčasa), potem se v drugem polčasu začne dogajati tudi kaj zares zanimivega in se tekma normalno, po najbolj dramatičnem možnem scenariju, odloči v sodnikovem podaljšku, ko ena od obeh ekip doseže zmagoviti gol. Ali tudi dva, kot so to storili Francozi proti Maročanom.

Ko se spopadeta dve ekipi, od katerih je ena močno favorizirana, se pa zgodi, da na papirju slabši povedejo, vodijo skozi celo tekmo, potem pa na koncu, spet po »hollywoodsko« stopi na oder vodja, predvsem pa največja medijska zvezda favorizirane ekipe, pa naj si bo Kane ali Messi ali še Haaland, in s svojimi odrešilnimi mojstrskimi potezami obrne potek tekme ter postavi stvari na svoje mesto. In, glej slučaj, na tabeli strelcev so sami asi, tisti, ki jih javnost najbolje pozna in ki se najbolje »prodajajo« nepoučeni javnosti, kot je še ameriška, in ki so, v očeh svetovne zveze, poklicani preroki in znanilci lepote nogometa in njegovega čara.

Ko pišem te vrstice seveda še ne vem, kako sta se končali zadnji četrtfinalni tekmi, in je zato zame usoda spodnjega dela tabele še negotova, edino, kar vem, je seveda, da je polfinale zgornjega dela tabele po moje finale pred finalom, saj sta se v njem znašli zdaleč najboljši sedanji evropski, torej svetovni, moštvi, to sta seveda Francija in Španija. Slednja me sicer ni navdušila, predvsem v skupinskem delu, je pa napredovala tudi zaradi tega, ker ima odličnega vratarja in obrambo, ki ji je res težko zabiti gol (v petek so dobili prvega po več kot 600 minut), in tudi zaradi tega, ker trener De La Fuente daje na igrišče proti koncu tekme svoja dva »džokerja« Ferrana Torresa in predvsem Merina, ki običajno poskrbita za zmagoviti gol v sodnikovem podaljšku, vedno po napotkih dramatičnega scenarija, ki upravlja dogajanja na terenu in ki sem ga zgoraj opisal. In Argentina? Poleg Messija se mi ne zdi, da ima v svojih vrstah kakšnega posebnega novega fenomena, in res upam, da izgubi proti Švici, pa čeprav se ne vidi način, kako bi se lahko to zgodilo, če ne drugega zaradi poprave krivice, ki je bila storjena Egipčanom v osmini finala, ko jih je francoski sodnik krepko oškodoval, pa čeprav ga šef svetovnih sodnikov Collina brani na vse kriplje in pretege trdeč, da je bilo vse po pravilih. Seveda po tistih, ki ščitijo favorizirane ekipe polne zvezdnikov. Mene po drugi strani izredno zanima, kako bi se sodnik odločil, če bi se dogodki na igrišču odvijali obratno za obe ekipi. Oprostite mi, ali sem globoko prepričan, da bi bile odločitve v tem primeru povsem drugačne. Kakorkoli že, bo Argentina, če zmaga, izzvala v polfinalu eno izmed Anglije in Norveške (po mojem bo to Norveška – sem uganil?), in bo v tej tekmi možnost, da izgubi, neprimerno večja. Upajmo (oprostite, jaz srčno upam), da se bo tako tudi zgodilo. Če pa pomislim, da scenarij nujno potrebuje v finalu spopad med Evropo in Južno Ameriko, potem pridem do žalostnega zaključka, da je moje upanje povsem nesmiselno. Višje sile, ki zmorejo vse, kar si želijo, pač hočejo tako in ne sprašuj zakaj, kot pravi Dante.

Vse k vsemu pa ostaja žal občutek, da je vse, kar se dogaja, od nekod zrežirano in da smo priče veličastni igri, ki se dogaja skoraj na virtualnem polju, bolj ali manj kot v filmu Matrix. Upanje je seveda, da je le prehodna zadeva, ali če pomislimo na dejstvo, da bodo naslednja svetovna prvenstva vedno bolj razpršena, predvsem pa, da se bodo odvijala v bogatih krajih z majhno, če ne sploh neobstoječo, nogometno tradicijo, potem se nam slabo piše. Upajmo le, da bodo vsaj evropska prvenstva ostala resnična in verodostojna.