BRIDGE & ROLL: Januar: zimski sejem nogometne živine

Najprej seveda srečno novo leto vsem bralcem, v upanju, da bo vsaj malo manj strašljivo od tistega, kar se obeta, če se ozremo po tem, kar se v tem trenutku dogaja po svetu. Za časa novoletnih praznikov na športnem področju seveda kraljujejo zimski športi in teh je bilo na pretek. Po krasni predstavi Domna Prevca na turneji štirih skakalnic je minuli konec tedna bil naravnost natrpan s kopico tekem prav v vseh zimskih športih in sem zato v nedeljo čepel pred zaslonom in užival ob krasni tekmi slalomistov v Adelbodnu, ob navdušujočih zmagah Laniška v Zakopanah in Nike Prevc na Ljubnem, ob izredno zanimivi moški biatlonski štafeti v Oberhofu in še in še. Še sreča, da so morali odložiti ženski superveleslalom v Zauchenseeju, saj ne bi imel časa, da si vse ogledam.

Potem sem zvečer preklopil na italijanske televizijske postaje in padel v popolnoma drug svet. Tam niso v bistvu niti omenili, kaj se je vse dogajalo na snežnih poljanah. Kot da tisto niso športi. Ob vsem tem, da se bodo prav v Italiji čez manj kot mesec odvijale zimske olimpijske igre in bi torej človek pričakoval, da se bodo Italijani morali začeti zanimati za ta športni dogodek, ki je vse prej kot nepomemben. In da bi morale zato televizijske postaje začeti z ustvarjanjem pričakovanja in zanimanja, če ne drugega za to, da bi omogočile organizatorjem, da prodajo čim več vstopnic. Kot je nekoč rekel sloviti McCormack, ustanovitelj največje športne oglaševalske agencije IMG, so športi, ki zanimajo Italijane naslednji: prvi nogomet, drugi nogomet, tretji nogomet, četrti formula ena, oziroma kako gre Ferrariju, in peti kateri koli šport, v katerem Italijani zmagujejo. Tako je na primer zdaj v Italiji izredno popularen tenis, ker pač imajo prvega igralca sveta (na lestvici ATP trenutno ne, a bo to kmalu postal, ko bo osvojil potrebno število točk v spomladanskih turnirjih, ki jih je moral lani izpustiti zaradi čudne dopinške afere) in potem še petega (Musettija). In so prav zato v nedeljo z izrednim zanimanjem in pompom sledili finalu povsem stranskega turnirja v Hongkongu (kjer je Musetti izgubil proti mojemu idolu, izredno zabavnemu in iznajdljivemu Bubliku iz Kazahstana) in še bolj nepomembnemu ekshibicijskemu spopadu med Sinnerjem in Alcarazom.

Potem je pozno zvečer udarilo. Na sporedu je bila izredno pomembna prvenstvena tekma med Interjem in Napolijem, a tudi to ni bilo dovolj, da bi končno vsaj za nekaj ur zanemarili tisto, kar se zdi, da trenutno najbolj zanima italijansko športno, beri nogometno, javnost, to je letni zimski sejem nogometne živine, ali bolj politično korektno januarsko okno prestopnega roka. Za to priložnost športne redakcije vseh televizijskih postaj ustanovijo pravo »task force« novinarjev, ki mrzlično poizvedujejo pri raznoraznih športnih klubskih direktorjih in živinskih mešetarjih, beri agentih, kaj vse se pri njih kuje in to zato, da premagajo konkurenco z najnovejšo novico, ki bo zasedla prvo mesto na vseh naslovnicah. Zanje je usodnega pomena izvedeti, če se bo Lojze s Cola bolje podnebno znašel v mrzli Bazovici ali toplem Križu, ali če bo Tone z Jamelj bolje pristajal tipu igre, ki se izvaja v Doberdobu, v primerjavi s sistemom, ki ga gojijo v Štandrežu. To besedičenje in v bistvu mlatenje prazne slame je med drugim izredno hvaležno, saj si v resnici vsak izmisli, kar se mu zahoče in tudi to brez sramu izusti ob zavedanju, da mu ne bo nihče zameril, ko bo čez nekaj časa demantiral svojo lastno vest pod pretvezo, da se je uštel, ker mu je pač mešetar dal napačno novico, s katero je samo skušal zavesti konkurenco. Kot vsi vedo, je lažna in potem demantirana vest v resnici dvojna vest, ki pridno pokrije veliko časa v vsaki oddaji ali članku. In tako se ustvarjajo oddaje, ki se vlečejo v nedogled, v katerih iz minute v minuto ustrelijo »važno« novico o prestopu tega ali onega iz Mantove v Reggiano (hudiča, kaj zanima nekoga, ki ni iz Mantove ali Reggio Emilie, kam bo šel povsem neznan nogometaš?).

Januar je torej, vsaj zame, mesec, v katerem v glavnem ne gledam športno-nogometnih oddaj na italijanskih televizijah in se moram zato tudi javno zahvaliti slovenski nacionalki, da vsaj ona prenaša prave športne dogodke, ki jim z velikim veseljem sledim. A še nekaj! V nedeljo je bil na televiziji tudi šport, ki mu nisem namenil niti minute. Govorim o državnem italijanskem prvenstvu v košarki, ki me ob njegovem tehničnem ničelnem pomenu sploh ne zanima. Sem tako hudo bolan?