BRIDGE & ROLL: Ko je izid ugoden za obe moštvi ...

Na svetovnem prvenstvu se prav v teh dneh igrajo odločilne tekme v posameznih skupinah, po katerih bo (končno) nastopilo pravo tekmovanje, to je seveda faza izločilnih tekem, ko se poraženec enostavno vrne domov. Ni nobenega računanja ali špekulacije, to je tistega, čemur smo v teh dneh nenehno priče. Osebno sem bil radoveden, kako se bo odvijalo to obdobje zakotnih kupčij in dogovorov tokrat, saj na prvenstvu nastopa prvič 48 reprezentanc. Morali so zato zamenjati sistem: izločilni del obsega zdaj kar 32 ekip, med katerimi je tudi 8 najbolje tretjih uvrščenih na lestvici. Spominjam se prav prejšnjega prvenstva v ZDA pred 32 leti, ko se je v drugo fazo uvrstilo prav tako nekaj tretje uvrščenih (med temi, če se ne motim, celo Italija, ki je potem prišla do finala hvala tistemu, kar so takoj preimenovali v »cul de Sac« (po selektorju Sacchiju), in že takrat so se zgodile čudne stvari. Letos je še veliko slabše, saj so razne situacije v osmih skupinah narejene kot nalašč, da se razne kombinacije prepletajo v nedogled in ustvarjajo vse možne pogoje, da je izid velikega števila tekem precej lahko predvidljiv. Ne samo: dogaja se tudi, da je nekaj reprezentanc gotovih svojega položaja v skupini že po drugem krogu in zato, povsem upravičeno, igrajo tretjo tekmo z rezervno postavo. Tako so na primer ZDA izgubile s Turčijo (ki je skupaj z Urugvajem največje razočaranje prvenstva) in Norvežani so igrali proti Franciji z vsemi ribiči in vikinškimi veslači, ki jih imajo na prvenstvu (niso vsi Haaland ali Odegaard). Mimogrede: kako postopajo razne spletne stavnice, ko je veliko izidov bolj ali manj znanih že vnaprej? Koliko so na primer izplačali za zmago Ekvadorja nad Nemčijo? Smo se razumeli? V vseh tekmovanjih, ki potekajo po ligaškem sistemu, pride ali slej do neizbežne situacije, ko je na posamezni tekmi neodločen izid dober za obe ekipi. Človeštvo se od vekomaj sprašuje, ali je prav, ali je športno, da se v takem primeru ekipi dogovorita vnaprej za izid. Ne vem, če je prav, je pa gotovo, da je povsem normalno in človeško, da se to zgodi. Na svetovnem prvenstvu v Španiji leta 1982 je bil izid 1:0 za Nemčijo proti Avstriji ugoden za obe ekipi, ki bi tako prišli v izločilne boje na račun Alžirije. Nemec Hrubesch je zadel po nekaj minutah in ostali del tekme (ki sem jo prenašal!) je bil popolnoma odveč. Italiji in Kamerunu je zadoščal neodločen izid, da se obe uvrstita naprej. Novinar Oliviero Beha (ki za čuda ni nikoli več pisal o nogometu) je odkril in dokazal »skrivnostna« pogajanja med vodstvoma obeh reprezentanc. Tudi to tekmo sem prenašal: po totalnem niču na zelenici je sredi drugega polčasa Graziani povsem slučajno dosegel gol z glavo ob zdrsu kamerunskega vratarja N’Kona (sicer odličnega igralca). Italijanska obramba (ki je kasneje ustavila Maradono in Zica) se je po golu nenadoma odprla, Kamerunci so nekaj minut kasneje izenačili in potem je bilo do konca spet totalen nič. Te tekme sem se takoj spomnil, ko sem spremljal povzetek tekme med Japonsko in Švedsko, na kateri je bil neodločen izid ugoden za oboje. Japonci so povedli. Takoj zatem so se Švedi preselili na nasprotno polovico igrišča, oblegali vrata Japoncev, dosegli 9 minut kasneje sicer zelo lep zadetek, in, glej ga zlomka, tekma je odtlej popolnoma zaspala.

Ob čestitkah reprezentanci Zelenortskih otokov, ki je ob polomu Urugvaja osvojila drugo mesto v skupini in tako napredovala, pa si ne morem kaj, da ne žalujem za »mojimi« Iranci, ki bi jim zmaga proti Egiptu prinesla napredovanje. Če ne veste, komaj Iranci imajo opravka na katerem koli polju s čemer koli, ki diši po arabsko, se prelevijo v »Perzijske leve« in so »Faraone« spravili v kot. Zgrešili so enajstmetrovko, zadeli so prečko, dosegli so tudi gol, ki so jim ga razveljavili zaradi centimetrskega ofsajda. Na koncu so se morali zadovoljiti z neodločenim izidom.

Vse te stvari, ki sem jih pravkar opisal, in ki se mi zdijo ne samo logične, ampak celo povsem normalne, jih ne boste nikoli slišali iz ust televizijskih komentatorjev, ki se vedno rajši zatekajo k povsem smešnim obrazložitvam odetim v debeli plasti hinavstva, namesto, da bi rekli bobu bob, ali, če hočete, to, kar vsak normalen razmišljajoči človek vidi z lastnimi očmi. Zakaj je tako, sem se vedno spraševal. Očitno velja stari italijanski rek »Tengo famiglia!« (Imam družino!). Nikoli se ne ve, bolje ne drezati v sršenje gnezdo. Hvala bogu, da sem delal za Koper in sem se lahko tem stvarem mirne duše smejal in jih opisoval za tisto, kar so.