BRIDGE & ROLL: Namesto komentarja prostaška reklama

Pred tednom dni je bila športna nedelja natrpana z dogodki, ki so me vsi zanimali, in torej nisem imel nobenega problema, da izberem, kaj komentirati. Pravkar minula nedelja pa je bila naravnost prazna. Ja, v redu, Evenepoel je zmagal na dirki Amstel, v Sloveniji so se zaključila važna tekmovanja, rokometni pokal, žensko košarkarsko prvenstvo, ali vse to je v primerjavi s tistim, kar se je zgodilo nedeljo prej, v resnici malo. V bistvu se je edina zanimiva zadeva zgodila v Angliji, kjer je po zmagi Manchester Cityja nad Arsenalom v derbyju kroga prvenstvo postalo mrtvi tek, kot se temu pravi, med tema dvema moštvoma za končno zmago v najprestižnejši nogometni ligi na svetu. Drugače pa se je prav v najbolj popularnem športu na svetu marsikaj že odločilo veliko pred koncem sezone. V Sloveniji je že zmagalo Celje, v Nemčiji Bayern, v Italiji je Inter po domačem porazu Napolija v bistvu že prvak, tako da se konec sezone obeta kaj klavrn.

Zato sem se odločil, da danes pišem o nečem, ki se me osebno dotika, nekaj, kar me posebej žuli, ali o katerem nisem nikoli pisal, ker je neizogibno, da vse skupaj izpade kot ošabna samohvala, čeprav je bistvo problema, ki se ga bom lotil, veliko bolj splošno. Prejšnji teden sem se dva dni mudil v Bergamu, kamor me je povabila skupina navijačev, ki so daljnega leta 1989 v Zagrebu v Domu sportova za časa evropskega prvenstva v košarki izobesili velik transparent, na katerem je pisalo: »Una sola voce, Sergio Tavčar!« (En sam glas, Sergio Tavčar!). Takoj sem hotel izvedeti, kdo sploh so, in odkril, da so to fantje iz Bergama, strastni gledalci mojih prenosov na TV Koper. Šli smo skupaj nekaj pojest in se zelo lepo družili. In zdaj, po tolikih letih, sem bil njihov gost in izkušnja je bila krasna, saj smo se res dobro imeli ob lepih spominih iz tistega časa. Seveda se mi je takoj porodilo vprašanje, kako je sploh mogoče, da je taka zakotna in skromna TV postaja kot naša postala tako popularna, kjerkoli se nas je videlo po Italiji. Sam se nisem nikoli imel za kakega »preroka«. Enostavno sem skušal dobro opraviti svojo obrt in ne težiti nikomur s pompoznimi frazami ali visoko letečimi komentarji, odetimi v pogrošno »filozofijo«. In prav v tem grmu po mojem tiči zajec. V Kopru smo bili tako nepomembni v splošnem okviru velikih televizijskih medijev, da smo lahko nemoteno govorili o tem, kar smo sproti videvali, in smo torej bili v temelju pošteni. Če je bil kdo dober, smo to podčrtali, če pa je bil kdo nesposoben, smo to tudi brez zadržkov povedali. Bili smo torej »pravi« in iskreni. Bili smo zato nekaj, kar je danes nemogoče biti. Ali, bolje povedano, bili smo nekaj, kar danes nihče več noče biti, ker, če bi to bil, bi to neposredno ogrozilo njegov sam poklic in delovno eksistenco.

Z leti je trg športnih televizijskih pravic, predvsem za večje športe in športne prireditve, postal tako neusmiljen in neizprosen, da se vsaka televizijska postaja, ki se do njih dokoplje, čuti dolžno dogodek ali prireditev poveličevati in neskončno hvaliti preko vseh razumljivih meja, samo zato, da pred publiko upraviči visok znesek, ki ga je morala plačati, da je do samega dogodka sploh lahko prišla. Priče smo torej povsem nerealnim in lažno navdušenim komentarjem, ki običajno nimajo nobene veze s tem, kar lahko vsak normalen gledalec vidi na ekranu, in kar lahko presodi z lastnim očesom ob malenkostni uporabi zdravega razuma. V mojem športu, košarki, se skoraj vedno dogaja, da moram utišati komentar in se zanašati na mednarodni ton iz dvorane, ko komentator, ob enostavnem metu iz srednje razdalje po normalnem zaustavljanju, plane v krik: »Joj! Kaj je storil! Kako mu je uspelo!« in jaz seveda začnem rjoveti: »Tepec idiotski! Uprizoril je zaustavljanje in met, eno prvih stvari, ki jih učiš otroke!«. Ali ko zavpije na ves glas vse svoje navdušenje, ko dolgin, popolnoma sam pod nasprotnikovim košem, zabije žogo z vso silo. Hudiča, je dolg in skače! In kaj potem? V čem je to mojstrovina?

Vse, v vseh športih, se danes dogaja po tem kalupu in meni gre na jok, ko vidim, da se je moja obrt spremenila v prostaško reklamo, ki skuša pritegniti nebogljenega gledalca pred ekran. In ko vidim, da kak mlad komentator, ki bi hotel biti normalen, in za katerega mislim, da bi lahko bil dober, čez nekaj časa enostavno ne komentira več. Biti pravi in iskreni je danes greh. In ni mi v tolažbo, če se ljudje nostalgično spominjajo starih časov, ki jih ne bo nikoli več.