BRIDGE & ROLL: Šampion se rodiš

Za tiste, ki ljubijo olimpijske igre, je bila nedelja naravnost sanjski dan. Sam sem čepel in zrl v televizor od desete zjutraj do pol štirih popoldne, kajti ena za drugo so se vrstile same športne poslastice, ki so imele potem podaljšek v poznem popoldnevu, ko so se na skakalnico podale tudi punce za tekmo na veliki skakalnici v Predazzu. Ob tem so očitno organizatorji uspeli skleniti dogovor z nadnaravnimi silami, saj so bili tekmovalni pogoji povsod naravnost idealni: krasno sonce, nizke temperature snega in torej lep, trd in tekoč sneg. Ne vem, kako jim je to uspelo organizirati, ali očitno so sledili mojim okusom, saj so bile ena za drugo na sporedu prav tiste tekme, ki jim najraje sledim, od ženskega veleslaloma do obeh zasledovalnih tekem v biatlonu in vmes kraljica smučarskih tekov, moška štafeta.

K sreči lahko sledim olimpijadi na slovenski televiziji, ki je prenašala vse te tekme v neposrednem prenosu z zelo dobrimi komentarji (Jure Košir za alpsko smučanje in Klemen Bauer za biatlon sta izredno dobra in sposobna, tako po osebno doživetem globokem poznanju stroke kot po glasu in načinu podajanja pravih televizijskih reporterjev - potem za skoke pride še Cene Prevc, ki je seveda zgodba zase), ker, če bi se moral zanašati na nepopisno zmedo, ki jo povzroča Rai, bi že zdavnaj raztreščil televizijski sprejemnik in ga zalučal na dvorišče. Tako sem lahko užival ob legendarni zgodbi, ki jo je na tej olimpijadi spisala Federica Brignone s svojo vstajo od pohabljenih in pokrpanih bivših atletov do najvišjih možnih vrhov. Užival sem ob razpletu moškega zasledovanja v biatlonu, ki ga ni bilo moč napovedovati do zadnjega postanka na strelišču. Potem sem občudoval italijansko štafeto, ki je zasedla edini prazen prostor na odru za zmagovalce ob jasni premoči najprej Norvežanov, potem pa še Francozov, in sem bil vesel, da je končno na domačih tleh Federico Pellegrino kronal kariero z olimpijsko kolajno na tekmi, ki ni sprint. In končno še ob krasni zmagi uradno Furlanke Lise Vittozzi (ta je sicer po rodu iz Sappade, ki pa se je kot občina pred časom odločila, da se administrativno priključi FJK), ki je na ženskem zasledovanju v biatlonu na najvažnejši tekmi kariere odstrelila perfektno vseh 20 tarč in s tem premočno zmagala.

Ni kaj, če hočeš doseči take uspehe, moraš imeti, ne vem, kako naj se izrazim, da ne zveni prostaško, »​žogice« iz titana okrepljene s karbonskimi vlakni, seveda vse metaforično, saj je končno govor o ženskah. Ne samo, glava mora delovati na nek svoj način, ki je v domeni samo pravih rojenih šampionov. Mene je fascinirala podobnost med tem, kar sta pred mikrofonom izjavila tako Domen Prevc v soboto kot Federica Brignone v nedeljo takoj po tekmi. Prevc: »​​​​​​Ne vem, bilo je tako, kot da bi med skokom od zunaj gledal malega Domna, kako se pelje po domači stezi.« Brignone: »​​​​​​Bila sem neverjetno mirna, kot da ne bi bila na tekmi in bi jo gledala nekje od zunaj.«

Morala zgodbe: če hočeš biti vrhunski športnik, moraš nujno biti globok vzhodnjaški filozof v stilu mišljenja »zen«, in to ne da bi se sploh nikoli posvečal tovrstni filozofiji. To potrjuje to, kar vedno trdim, in kar globoko razjezi vse športne psihologe, ki jih poznam, in ki me zato sovražijo. Šampion se rodiš. Športna psihologija ti lahko pomaga v brezupnih primerih, ali, kolikor se trudiš, ne boš nikoli mogel doseči tistega, ki mu je ta, po mojem nadnaraven, dar podarjen od rojstva.

Med vsem tem se mi je prikradla druga misel. Pomislil sem na vse tiste »intelektualce« (navednice so še kako hotene in pomenljive), ki se ne zanimajo za šport in za katere je olimpijada potrošniška parada, ki služi samo zavajanju ljudi v stilu »panem et circenses«. Pustimo ob strani dejstvo, da na olimpijadi ni reklamnih panojev, bistvo je drugo: so sploh bili ti ljudje mali, so se sploh na mlada leta zabavali, se igrali, navijali za tega ali onega, so sploh uživali v nečem v najvažnejših letih naših življenj? So sploh kdaj bili otroci? In, tudi če so sploh kdaj bili otroci, je mogoče, da tega otroštva ni več v njih, ali, še slabše, borili so se celo življenje, da ga zavestno zatrejo? Kako je mogoče, da se ne navdušuješ nad uspehi in trpiš ob katastrofah, ki se dogajajo na teh svetovnih tekmovanjih, kot na primer serija padcev velikega favorita v moškem umetniškem drsanju, ali ob saltu naprej z izgubo smuči Ebbe Andersson, ki je švedski ženski štafeti v tekih odvzel gotovo zlato?

Seveda, če je šport to, kar sem videl zvečer na nogometni tekmi, ko je nogometna ekipa zmagala, ker je njen igralec uprizoril gledališko sceno, na katero je padel sodnik in je zato izključil nasprotnika, potem imajo ti suhoparni v duši »intelektualci« popolnoma prav. A k sreči je tu olimpijada, ki nam potrjuje, da je šport čisto nekaj drugega, je spontano, neposredno uživanje v športnem tekmovalnem duhu. In tisti, ki tega ne razumete, poberite se mi izpred oči, ker se mi smilite.