BRIDGE & ROLL: So boljše banane ali hruške?

Bliža se konec leta in čas je za praznike, v katerih se potegnejo črte pod vsem tem, kar se je zgodilo v minulem letu in se kujejo plani za prihodnost. In to seveda velja tudi za nas športnike. In tu se takoj cela stvar zatakne. Razen za nekaj poletnih sezonskih športov (atletika, veslanje, kanu, jadranje... in potem?) je športno leto v teh tednih v polnem razmahu in potegniti zdaj zaključke in delati analize je povsem neumna zadeva, saj se bo vse odločalo komaj prihodnjo pomlad. In to ne velja samo za vse ekipne športe, ampak tudi za vse zimske, ki so seveda vezani na ta letni čas, kjer se vsaj napeljan sneg ne stopi v nekaj urah in zato jim uspeva tudi izpeljati kako tekmo, ki diši po mrazu in snegu (kje so tisti, ki zanikajo podnebne spremembe?). Med drugim naj z veseljem oznanim, da me je prejšnji petek na kratko obiskal prijatelj in kolega s Kopra Tommaso Manià. Ko sem mu povedal o problemu sprejemanja digitalnih kanalov, je poprijel za kabel, ki prihaja iz antene, ga krepko stresel, pritrdil znova in ... glej, čudo, vse je začelo spet delovati. Kaj pomeni moč strokovnosti in znanja! In tako sem konec tedna lahko z veseljem spet gledal tekme v smučanju, biatlonu in skokih, Stara dama je pričela spet zmagovati in vse je bilo v redu.

Da nadaljujem z današnjo temo. Vedno bolj prihajam do zaključka, da so proglasitve najboljših športnikov leta, tako po državah, regijah, posameznih športih, ali še po kakih drugih ključih, le priložnost, da se priredijo razne gala predstave in praznovanja, ki v bistvu služijo le za promocijo vseh mogočih interesov, a tehnično in strokovno nimajo resničnega smisla. Prva ugotovitev izhaja neposredno in tistega, kar sem zapisal zgoraj, in sicer da je sezona v polnem teku in bi se zato športni dosežki morali oceniti komaj ob koncu sezone same, to je na začetku poletja. Ko pa vsi komaj čakajo, da grejo na oddih, in je zato stvar popolnoma neizvedljiva. Veliko važnejša pa je mojem ugotovitev, da je vse skupaj le diskusija, ki odloča, če so boljše banane ali breskve. Primerjati športne dosežke v disciplinah, ki se v bistvu razlikujejo po vsem, kar je odločilnega za uspešnost, je enostavno neumnost. V ekipnih športih so odločilnega pomena predvsem značajne in intelektualne sposobnosti, seveda ob podpori ustrezne telesne pripravljenosti, v individualnih športih pa so odločilne druge sposobnosti, kot so motivacija, zagnanost pri iskanju izpolnitve vseh lastnih potencialov, trma, zavračanje iskanja alibijev ob porazih, in še in še. In to še zdaleč ni vse. Treba je vedno upoštevati celotno sliko športa, ki ga ocenjujemo. Uspeti v nogometu ali košarki, ali če hočete atletiki in tenisu, to je v športih, ki so vesoljni, če se lahko tako izrazim, mora nujno biti nekaj drugega, naj povem popolnoma politično nekorektno, težjega in važnejšega, kot biti car v športih, ki so razširjeni le v posameznih predelih sveta. To seveda velja za vse severnoameriške športe, od baseballa do ameriškega nogometa ali ragbija z oklepom, kot ga prezirljivo imenujejo na britanskih otokih (isto velja v nasprotni smeri za kriket), ali ki so sicer plemeniti, starodavni in tudi tehnično in telesno zahtevni (klasičen primer sabljanje), ki so pa, hočeš nočeš, športi, ki nimajo široke svetovne baze, saj ne prinašajo profesionalnega dobička.

A vse to ni še nič. Za to, da se odločimo, kdo je najboljši med hruškami in pomarančami, je treba imeti tiste, ki o tem odločajo, beri ustrezno komisijo, ki jo običajno sestavljajo športni novinarji, kar je že sama po sebi kaj klavrna garancija za nepristranskost. Vedno se z grozo spominjam neskončnih sej, ki smo jih imeli v Kopru med primorskimi športnimi novinarji, ko se je bilo treba odločiti o športniku Primorske. Na eni strani so bili tisti z Goriškega, ki so podpirali dosežke svojih kajakašev na divjih vodah, na drugi pa tisti z obale, ki so poveličevali uspehe svojih jadralcev. Debate so bile vedno zelo pestre in popolnoma nekonstruktivne, in smo se zato na koncu odločili za komplicirano formulo tajnih glasovanj z dodelitvijo vsakemu kandidatu določenega števila točk in je na koncu zmagal športnik, ki jih je prejel največ.

Da potegnem tudi jaz črto pod tem, kar sem napisal. Vzemimo izbiro športnika leta kot igro, kot zabavo in ni se treba torej hudovati ali celo med ljudmi debatirati o pravilnosti izbire. Za konec bi še rad voščil vsem bralcem čim bolj vesel božič v družbi vaših najdražjih in srečno novo leto v pisani in veseli družbi. Ena sama prošnja: če proslavljate na Opčinah, čim manj pokov in petard, prosim.