BRIDGE & ROLL: Šov med odmorom je bil prava skrunitev

Zmagala je Španija in ne Argentina, kot sem mislil in tudi v nedeljo napisal. Moram priznati, da še nikoli prej nisem bil toliko srečen, da sem zgrešil prognozo, ki sem jo utemeljeval na podlagi vseh postranskih strani, ki so se na prvenstvu dogajale okoli nogometa samega. Nisem pa vzel v poštev odločilnega dejstva, ki je vse postavilo na noge: dejstvo namreč, da bo na tekmi tudi ameriški predsednik Donald Trump. Ameriški predsednik ima v argentinskem predsedniku Mileiu vestega in doslednega posnemovalca v vseh njegovih poskusih, da bi zavladal svoji državi z jekleno roko v stilu največjih zgodovinskih samodržcev, po drugi strani pa naravnost prezira španskega premierja Sancheza prvič, zato ker je socialist in naravovarstvenik, in drugič, ker govori vedno proti nesmiselni Trumpovi politiki na Bližjem vzhodu in se tudi obnaša po tistem, kar pravi. Jasno je torej, da je Trump navijal za Argentince. In to je bilo zanje pogubno. Ni ga namreč na svetu človeka, ki bi prinašal večjo smolo svojim ljubljencem kot prav ameriški predsednik. Začelo se je z Ryderjevim pokalom v golfu, v katerem so visoko favorizirani Američani pred njegovimi očmi izgubili proti evropski reprezentanci, potem je obiskal na finale univerzitetnega prvenstva v ameriškem ragbiju, in tudi tam je njegova ekipa nepričakovano izgubila, višek pa je dosegel na letošnji finalni seriji košarkarskega NBA, ki so jo Knicksi iz New Yorka zmagali s štirimi zmagami proti eni sami nasprotnikov iz San Antonia v Texasu. Uganite, katero tekmo so Knicksi izgubili in to celo doma v New Yorku. Seveda tisto, na kateri je prisostvoval Trump.

Dodatna in verjetno najvažnejša stvar pri vsem tem je, da je španska zmaga, pa čeprav le z enim golom, doseženim v drugem podaljšku z igralcem več na terenu, čista kot solza. Argentinci so že od samega začetka izgledali nebogljeni, brez nobene prave ideje v napadu proti res fantastični španski obrambi, v kateri je kraljeval 19-letni Cubarsì, ki si je povsem zaslužil naslov najboljšega mladega igralca prvenstva (kje jih dobijo? Predvsem pa, kako jih vzgajajo in trenirajo v Španiji, ali bolje rečeno, Kataloniji?), in se reševali le s fanatičnostjo v obrambi, kjer so na vse mogoče načine, večkrat povsem grobe, onemogočali Špancem, da razvijejo svojo igro, ki, resnici na ljubo, ni v napadu najbolj blestela in je odvisna v glavnem od tistega, kar ustvarja na desnem boku čudežni deček Lamine Yamal, ki pa je bil na tem prvenstvu nekoliko manj prodoren po dolgi poškodbi, zaradi katere je obstajal strah, da ga sploh na prvenstvu ne bo. Kakorkoli že, bila je igra mačke z mišjo, na kateri je odlični slovenski sodnik Vinčič (najboljši sodnik je vedno tisti, o katerem se po tekmi ne govori) na koncu, kljub temu, da je dopuščal precej »moško« igro, bil prisiljen izključiti Argentinca Fernandeza, ki si je privoščil grd in nevaren prekršek, in to kljub temu, da je že imel rumeni karton. Argentinci so povsem upravičeno ostali z desetimi igralci, Španija je končno dosegla gol, Argentinci tokrat niso uspeli čudežno izenačiti (kljub temu, da je malo zmanjkalo, a so po sreči zgrešili strel iz zelo nevarne bližine) in vse se je srečno izšlo. Zmagala je gotovo najmočnejša reprezentanca, ki je med drugim na poti do svoje druge titule izločila po vrsti Portugalsko, Belgijo in Francijo in je zapečatila ob tem kariero tako Cristiana Ronalda kot Lionela Messija, in je torej zmagal nogomet, kot se vedno zgodi, ko na koncu prevlada najmočnejši.

In hvala bogu, da se je tako končalo, kajti katerikoli drugi izid bi za gotovo označil letošnje svetovno prvenstvo kot eno najslabših, kar jih je kadarkoli bilo. In to ne zaradi nogometa, ki smo ga videli, ampak zaradi vsega tistega, kar je tekmovanje spremljalo. Od načrtnega oderuštva organizatorjev pri cenah vstopnic, prenočitev in prevozov, do nesramnega vedenja ameriških organov varnosti, ki so obravnavali vse malo bolj temnopolte ali drugačno obarvane obiskovalce kot nevarne teroriste, jih zadrževali po policijskih postajah in potem pošiljali domov, kot se je to zgodilo ubogemu sodniku iz Somalije, do pojmovanja samega tekmovanja po tipično ameriškem kopitu spektakla in zabave, v katerem je šport samo ena od zadev, ki privabljajo gledalce na štadion. Od uvedbe tri minutne pavze sredi polčasa za »tekočinsko regeneracijo«, beri za televizijske reklame, do same izvedbe finalne tekme z dolgim pevskim vložkom med odmorom, ki ga jaz, in mislim, skoraj vsi v Evropi, ki doživljamo odmor na tekmi kot trenutek odklopa od stresa in strasti, ki jih čutimo, kot se to dogaja za same igralce, nisem gledal, ker sem ga doživel kot neposredno skrunitev športnega dogodka (pa čeprav prave drame je bilo bolj malo). Čez štiri leta pridemo spet v razširjeno Evropo, na Iberski polotok in Maroko. Končno bomo videli pravo prvenstvo. Vsaj upam. Če bo FIFA dopustila.