Ko v tej kolumni pišem o slovenskem športu, se zadnje čase pojavlja v bistvu samo en priimek, in ta je seveda Prevc. Lahko bi danes nadaljeval na ta način, saj je konec tedna v Willingenu Nika dvakrat stopila na stopničke, Domen pa je celo dvakrat zmagal z ogromno lahkoto, pa čeprav so v soboto poskusili še z enim trikom, da ne bi razsajal na olimpijadi in tako kvaril račune skakalcem premožnih in zato važnejših držav. Potem ko so mu teden prej spotaknili smuči in ju spustili v dolino, da ne bi skakal na ekipni tekmi, so mu tokrat pred zadnjim skokom premalo znižali zaletišče in ga tako poslali naravnost v dolino, da bi se raztreščil na ravnini po skakalnici. Na srečo pa se je uspel rešiti, ko je proti koncu naravnost ustavil skok, tako da je pristal dovolj kratko, da se je lahko »usedel na kahlo«, kot temu zelo malo elegantno pravijo v Sloveniji, ko skakalec po pristanku globoko počepne z zadnjico, da ga ne bi odneslo. Če se mu ne bo v teh dneh zgodilo kaj hujšega, bo zato lahko nepoškodovan skakal v Predazzu in se je torej vsem Slovencem odvalil kamen od srca.
Tokrat pa je slovenski priimek za šport drugi, in ta je Šeško. Nogometaš Benjamin, ki se je letos poleti za rekordno število funtov preselil iz Leipziga v Manchester h Unitedu, in ki ga je novi trener doslej postavljal na klop in ga kvečjemu pošiljal na igrišče za nekaj minut proti koncu tekme, je tokrat odlično izkoristil priložnost in je v sodnikovem podaljšku dosegel zelo lep zadetek, ki je prinesel zmago njegove ekipe proti Fulhamu.
Še važnejši pa je podvig, ki ga je dosegel njegov mlajši soimenjak Žiga, ki je kot prvi Slovenec zmagal na turnirju za mladince v okviru OP Avstralije v tenisu, prvem letošnjem turnirju velike četverice. Seveda je v svetu odjeknila vest o zmagi med člani Carlosa Alcaraza, ki je tako postal najmlajši igralec v zgodovini, ki je vsaj enkrat zmagal na vsakem od turnirjev za veliki slam, a za slovenski tenis je zmaga mladega Šeška med mladinci zgodovinski trenutek, saj se doslej ni nikoli zgodilo, da bi se slovenski tenisač dokopal tako visoko (med dekleti je to uspelo pred veliko leti še za časa Jugoslavije Mariborčanki Mimi Jaušovec).
Da se za trenutek oddaljim od teme zapisa: ta kolumna se imenuje »Bridge and roll« in veliki slam je izraz, ki prihaja naravnost iz bridža. Veliki slam bi bil, prevedeno v jeziku taroka, napovedan valat, to je, ko igralski par v licitaciji pred igro napove, da bo osvojil vse vzetke (po domače »štihe«). Ta izraz se je preselil v tenis, ko je nekje v 30. letih prejšnjega stoletja ameriški novinar napisal, da je osvojitev vseh štirih velikih turnirjev v eni sezoni enak podvig, kot da bi v bridžu izpolnil veliki slam brez aduta, kontriran in rekontriran. Izraz se je potem udomačil, ker je bil res posrečen.
Da se zdaj vrnem k Žigi Šešku: fant je sicer po rodu iz Hrastnika, kjer je tudi začel igrati po očetovem zgledu, a ga je potem pot peljala v Italijo v Akademijo Riccarda Piattija, legendarnega trenerja, ki je med drugim tlakoval zmagovito pot takim asom, kot sta Ivan Ljubičić in sam Jannik Sinner, zdaj pa se je preselil na Majorko v Akademijo Rafe Nadala. Družina med drugim zdaj prebiva v Kopru, ne samo, mladi Žiga je tudi član tržaškega teniškega društva in naj bi tudi igral v drugi italijanski ligi. Res velik talent. Vprašali so ga, če cilja na najvišja mesta na svetovni lestvici. Odgovoril je, da bi mu bilo dovolj, če bi postal najboljši slovenski igralec v zgodovini. Po izidih je to Grega Žemlja, ki je med drugim treniral Šeška na začetku. Če nadaljuje po pravi poti, bi se ta cilj Žigi res ne smel izmuzniti. Osebno upam, da bo dosegel kaj več od tega.
Konec tedna se začnejo olimpijske igre z otvoritveno slovesnostjo v Milanu. Včerajšnja vest je, da bosta slovenski zastavonoši brata Nika in Domen Prevc. Res ni kaj očitati povsem logični izbiri. Družina Prevc je edina realistična priložnost Slovenije za kolajne, svet zimskih športov jo zelo dobro pozna, ob tem pa je tudi prvič v zgodovini, da sta za neko državo zastavonoši brat in sestra in to ne zato, ker sta brata, ampak zato, ker sta oba vrhunska športnika.
O Olimpijadi bo še veliko govora. Za zdaj samo opazka, da so sicer bogati sponzorji vsiljivi, neizprosni kapitalisti, ki sežejo le po zaslužkih, ki kolonizirajo svet, a imejte vedno na očeh, da se brez njih veliko zimskih ne bi imelo s čim preživljati in se moramo zato tem korporacijam zahvaliti, da so sploh olimpijske igre mogoče in da na njih lahko nastopajo športniki, ki jim je Olimpijada karierni cilj, za katerega se večkrat trudijo na skoraj nečloveški način.