BRIDGE&ROLL: Nekateri so genetsko bolj nagnjeni k športu

Ko sem se včeraj zbudil, sem seveda takoj pogledal na splet, da vidim, s kolikimi goli razlike so Argentinci pospravili domov pepelko izločilnega dela svetovnega prvenstva, reprezentanco Zelenortskih otokov, ki se je čudežno uvrstila v nadaljnje tekmovanje, kljub temu da njeni igralci predstavljajo otočno deželo velikosti Primorske z nekaj več kot pol milijona prebivalcev. Ko sem prebral, da so svetovni prvaki premagali Zelenortčane šele šest minut pred koncem podaljška, in to z nesrečnim avtogolom, sem se seveda temu (kot mislim ves svet) načudil, a takoj zatem me je prešinila misel in potem razmišljanje, ki je izredno delikatno, ker išče razlike med ljudmi na področju telesnih sposobnosti (umske so za vse povsem enake, po mojem mnenju nekoliko prenizke, a kaj hočemo, tako pač je), razmišljanje, ki neizogibno meji na rasizem. In prav zato vem, da bo veliko ljudi moje nadaljnje razmišljanje zmotilo. In to je normalno, kajti drezanje v tabu teme je vedno nevarno, a si nimam kaj in ga bom vseeno razčlenil.Takoj najvažnejša premisa: iskanje različnosti ni in ne sme nikoli biti opravljeno v nekakšno potrditev določene prednosti ene ali druge etnije. Rasizem pomeni uvesti enačbo, ki ne »obstaja ne v nebesih ne na Zemlji«, kot lepo pravijo Italijani, to je razlika = nujna premoč nekoga nad drugim. Zakaj neki? Naj mi kdo pove, prosim. Čisto normalno pa je po moje gledati na dejstva. Prva ugotovitev, ki mi je nihče ne more ovreči: ljudstvo, ki živi v ekstremnih klimatskih področjih, je nujno odpornejše od tistih, ki živijo v veliko bolj milih pogojih. Najprej zato, ker je v tisočletjih naravna selekcija opravila svoje, in drugič, ker preživeti v ekstremnih pogojih nujno prinaša s sabo čut skupnosti in medsebojnega pomaganja, to je tisto, kar krasi ljudstva, ki živijo na daljnem severu, kjer je med drugim šest mesecev teme. To je po moje, če ga prenesem na šport, razlog, zakaj so Norvežani in nasploh vsi severnjaki izredno nadarjeni za šport. Ker če ne bi bili spretni, odporni in vajeni skupne igre, bi že davno izumrli.Podobno lahko rečemo za druge ljudi, ki so tisočletja živeli po pragozdovih in savanah v bližini ekvatorja, kjer ni bilo predstavljivo, da bi živeli od poljedelstva, ker niso imel kaj, predvsem pa kam, saditi, in so se morali zato v glavnem preživljati z lovom na divje živali in s tem iti neposredno v konkurenco z levi ali leopardi, da ne omenjam kač ali strupenih pajkov. Mislim, da je povsem razumljivo, zakaj so tamkajšnji ljudje genetsko veliko bolj nagnjeni k vsem oblikam športa, in ne samo. Vse so vedno doživljali, razen miru in trenutka počitka. In torej, da so tamkajšnji ljudje veliko bolj nadarjeni od ostalih za šport, se mi zdi povsem normalno in neverjetno bi bilo obratno. In zato imeti opravka s temi ljudmi na katerem koli športnem polju, kot so to dokazali Argentinci, je lahko zelo nevarno. Vedno je pomembnejša kvaliteta kot število. Naj bo ta ugotovitev spodbudna tudi za nas Slovence.Ob tem sem se vedno tudi spraševal, z mislijo usmerjeno v srečno prihodnost, ko bo človeštvo imelo vse mogoče odtenke »barv« in nobenega ne bo motilo, kako in koliko si »obarvan«, katere »mešanice« bodo športno najbolj nadarjene. Vem, je brez smisla in neumno, ker je neznank v enačbah nešteto, predvsem pa so v glavnem neprepoznavne, a si ne morem kaj, da ne pridem do zaključka, da se bo treba športno bati »črno-rumene variante«. Če uspe prava zmes genov, lahko dobiš športno »atomsko bombo«. Primer: najboljši igralec golfa vseh časov Tiger Woods.Da se na koncu vrnem k nogometu. Dandanes nam tehnologija ponuja vse mogoče posnetke iz vseh mogočih zornih kotov vsega, kar se dogaja na igrišču, in je zato mogoče veliko bolj utemeljeno soditi neštete kontakte ali, bolje, udarce med igralci na terenu. Moj zaključek je, da je rak rana simuliranja med nogometnimi igralci že temeljni, rekel bi skoraj genetski, nagonski, način reagiranja. Nočem komentirati enajstmetrovke, ki je izločila Hrvaško proti Portugalski, ker sem pač pristranski, a prekršek se mi je zdel fantastična gledališka predstava portugalskega nogometaša, ki je opravil vse, kot je bilo treba, da je prepričal sodnika, da piska prekršek. Hočem pa reči, da praktično vsak ponovljeni posnetek jasno pokaže, da igralec odigra vedno vlogo hudo poškodovanega, tudi ko se ga nasprotnik komaj dotakne. Kot vsi športniki vemo, ko se nekdo zares poškoduje, nima nobenega časa ne želje, da se zvija po terenu, ker ga pač preveč boli. Ko torej vidim, da se nekdo mučno zvija v krčih, me običajno vedno spravlja v smeh in v glavnem, tudi zaradi družinske tradicije, uživam v sojenju njegovih igralskih sposobnosti. Čas bi pa res bil, da bi se enkrat za vselej igralci odvadili te patetične navade.b