DILEMA SVETA: Glavo na srce

Tik preden bi naš planet postal koronaplanet, je Ali Žerdin v Delovi Sobotni prilogi lepo razgrnil veliko dilemo človeštva. Napredek neizbežno spremlja škoda.

Konkreten primer je Kitajska: rekordno gospodarsko rast je dosegla z zajetnim onesnaževanjem. Zdaj pa je napredek povezan z umetno inteligenco in v Pekingu so sklenili, da bodo državo spravili na vlak zapletenih algoritmov. Ti delujejo na osnovi osebnih podatkov. Več jih je, boljši so dosežki umetnointeligenčnih programov. Komunistična oblast nima dvoma: državljanom je treba odjesti zasebnost, da se jim v zameno zagotovi blaginjo.

Etična dilema je v sedanji pandemiji bolj izrazita in dojemljiva. Države preizkušajo aplikacije, ki bi spremljale gibanje državljanov. Izsledljiv bi bil vsak naš premik. Zdravstvene (pa ne le te) oblasti bi hitro rekonstruirale, s kom je bolnik s covidom-19 prišel v stik. Hkrati bi to pomenil tudi velik napredek na področju preventive. No, smo pripravljeni stopiti v svet, kot si ga je zamislil George Orwell v romanu 1984?

Vprašanje je preresno, da bi ga kot mnoge druge prepustili nekompetentnim politikom, ki s srečnim dobitkom na volitvah zasedejo ministrske stolčke. Ključno je, da razpravo nastavijo tisti, ki se na snov spoznajo. A v tem primeru je življenjsko pomembno, da razprava zajame čim širši krog državljanov. Kar ne pomeni, da bi moral vsak povedati svoje mnenje, pač pa da bi moralo čim več ljudi vedeti, o čem je govor.

Razpravljati moramo o tem, kdo bo krojil naša življenja in po katerih pravilih. Zato je nujno, da so aktivni udeleženci pripravljeni in pasivno občinstvo ozaveščeno.

Politika ima – banalno, a resnično – ključno vlogo. Družbi mora povedati, kaj je na pladnju. In javnost mora vedeti, da razprava teče o tem, kaj je na pladnju, in ne o tem, kdo drži pladenj. To velja za vsako razpravo, kjer odločamo o ključnih vozliščih naše prihodnosti.

No, ko razprava zaide, so krivi oboji: politika, ki ne zna komunicirati, in javnost, ki se raje predaja romantiki kot pa racionalni razpravi.

Za internetno družbo se zdi, da ni rešitve. Napako nestrokovnega čveka redno ponavlja. A zdaj nismo več internetna družba, smo koronadružba. Srce naj služi solidarnosti, glava razpravi o prihodnosti.