GIORGIA MELONI: Ne teče sprinta, pač pa maraton

Poslušati Giorgio Meloni, ki govori, da t. i. rosatellum, volilni zakon, s katerim se je zavihtela na oblast in tam ostala tako dolgo, da je podrla rekord najdaljšega vladnega mandata, ni primeren, ker ne zagotavlja potrebne stabilnosti, je svojevrsten politični oksimoron. Zato je nujno sprejeti novega, ki bo stabilnost izžareval že s samim imenom - stabilicum. Ko ga pišejo in dopolnjujejo, imajo v eni roki sveže javnomnenjske ankete, v drugi pa abak s tolikšnim številom kroglic, kolikor je sedežev v parlamentu. Dialoga z opozicijo, ki bi se spodobil, če se že na novo piše pravila igre, v katero so vsi vpleteni, sploh ni.

Zanimivo in hkrati vznemirljivo - žal ne v pozitivnem smislu -, je opazovati, kako se lotevajo te naloge, pri čemer se očitne želje po tem, da bi spet dosegli čim bolj trdno večino, niti ne trudijo prikrivati. Štrene jim meša novi obraz, ki se je pojavil na skrajnem robu italijanske desnice, kjer sicer že prej ni manjkalo prerivanja. Nekdanji general italijanske vojske Roberto Vannacci počne točno to, kar je počela Giorgia Meloni, ko je bila v opoziciji. Napada vlado in za vsako njeno potezo ponudi boljšo, drznejšo, glasnejšo alternativo. Ankete potrjujejo, da se to obrestuje, njegova stranka Nacionalno zavezništvo je že prehitela Ligo in zdaj tudi Naprej, Italija, oba koalicijska partnerja Bratov Italije, ki jih Vannaccijev nalet zaenkrat še ni oškodoval.

Zato velja prisluhniti, ko rekorderka govori o stabilnosti, in se ob tem vprašati, kaj točno misli s tem. Stabilnosti v tem mandatu ni manjkalo. Melonijin mandat ni bil brez afer, a nobena ni bila niti blizu tega, da bi se ji stolček kdaj zares zamajal.

Očitno je, da ima zbirateljica političnih rekordov nekaj drugega v mislih. Če razširimo pogled in povežemo sem ter tja posejane indice, kot so razni načrti za spreminjanje samega ustroja italijanske demokracije (želja po premieratu) z varovalkami vred (poskus politične podreditve pravosodja, k sreči zavrnjen), temu prištejemo še preračunavanje za maksimiranje učinka novega volilnega zakona, ki ga ravnokar pišejo, postane jasno, da Giorgia Meloni ne teče sprinta, temveč maraton.

Ko zato govori o stabilnosti, nemara misli na vladanje brez gledanja pod prste? Brez varovalk, ki politična dejanja ohranjajo v gabaritih pravne države, kolikor je to mogoče? Brez kritične javnosti, ki ob spornih potezah vlade uveljavi ustavno zagotovljeno pravico do mirnega zbiranja, da bi na ulici ali trgu izrazila svoj disenz?

Če v rekordno dolgem mandatu Giorgie Meloni ni bilo omembe vrednih strukturnih reform, to še ne pomeni, da ni bilo drugega. Manjših, a ne zato manj škodljivih ukrepov, ki iz njene notranjosti načenjajo same temelje demokratične države, v teh rekordnih 1413 dneh nikakor ni manjkalo.