GLOSA: Rdeče zastave in nedosledni župan

Prejšnji petek sem nameraval iti na koncert Partizanskega zbora v Zgoniku, kjer pa sem naletel na takšen naval, da ni bilo mogoče najti parkirnega mesta. Poklapan sem se moral vrniti domov po stranskih cestah, ki vodijo na Opčine, pri čemer sem povsod naletel na razobešene rdeče zastave. Vesel sem jih bil, saj so od francoske revolucije dalje simbol upora proti tiraniji in nazadnjaštvu, ki sta tudi danes na pohodu. Slovenski del tržaškega ozemlja, sem si rekel, še ni izgubil svoje uporniške vsebine.

Tržaški župan Roberto Dipiazza je drugačnega mnenja. V nedeljskem Primorskem dnevniku sem prebral njegovo izjavo na FB, s katero je protestiral proti rdečim zastavam v Križu in drugih vaseh, ker naj bi kalile tisto pomiritev med Italijani in Slovenci, za katero se on zavzema že dvajset let. Njega rdeče zastave spominjajo na prihod Titovih čet 1. maja 1945 v Trst in na »začetek obdobja grozodejstev in nasilja«, ki mu je sledilo. Ta trditev mi je narekovala dve misli.

Prva je vezana na županovo samohvalo, da se že dvajset let zavzema za izboljšanje etničnih odnosov v naših krajih. Ne bom rekel, da je Dipiazza podoben Giuliu Staffieriju, ki je med letoma 1992-1993 županoval v Trstu z izrazito iredentistično držo. Vendar Dipiazzov trud za »pomiritev med narodi«, kakor pravi, ni tako dosleden, kot ga predstavlja. Kot sem v preteklosti že zapisal, je Dipiazza trgovec, ki se ravna po pravilu, da ima klient vedno prav. Kadar nastopa pred slovensko publiko, zna ubrati tudi spravljive tone, drugačen pa je, ko govori svojim italijanskim desničarskim volivcem. Takrat zabrenka na skrajno nacionalistične strune, kot je na primer ugotovitev, da ima na Krasu zaradi fojb »vsak kamen svojo tožbo«. Čeprav sodobno italijansko in mednarodno zgodovinopisje prikazuje pogrevanje »fojb« kot izraz nacionalistične manipulacije, ki ima politične namene, ga Dipiazza predstavlja kot »moralno dolžnost do na tisoče nedolžnih žrtev, ki so bile po krivici pozabljene«. (Kdaj?)

Da bo jasno. Kot sem izpovedal v svojih knjigah Fojbe in Partizani, povojnih izvensodnih pobojev ne zanikam in jih obsojam. Ne sprejemam pa njihovih izrabljanj za netenje etničnega sovraštva in blatenje jugoslovanskega narodnoosvobodilnega gibanja. Posebno, ker vem kar nekaj o zločinih, ki so jih fašisti zagrešili proti Slovencem med obema vojnama, in tistih, s katerimi se je omadeževala italijanska vojska v času okupacije v naši domovini. Če bi bil Dipiazza iskren v trditvi, da se dvajset let bori za etnično sožitje v našem prostoru, bi svoje izjave prilagodil poročilu, ki ga je izdelala skupina italijanskih in slovenskih zgodovinarjev na začetku tisočletja. Gre za edinstveno spravno gesto, na katero bi morali biti državi, ki sta jo naročili, ponosni. Na žalost jo je sprejela le Slovenija, Italija pa jo je zaprla v predal.

Na to ugotovitev se navezuje moja druga misel. Tisti del tržaškega prebivalstva, ki ga župan predstavlja, je še vedno v primežu iredentistične miselnosti, kakor se je uveljavila v mestu v drugi polovici 19. stoletja in je preživela dve svetovni vojni. Ta miselnost sloni na strahu pred »slovansko nevarnostjo« in na dokazovanju, da je Trst izključno italijansko mesto, v katerem ni prostora za etnično, kulturno in jezikovno drugačnost. Kakor je rekel že leta 1848 občinski odbornik Nicolò De Rin, mesto ne more imeti dveh maternih jezikov. Trst ju ima. Namesto da bi cenil to dvojezičnost kot dragocenost, jo že skoraj dvesto let trdovratno zanika in zatira z ihto, ki ima rasistične poteze. V tem smislu mi je tragedija, ki se dogaja v Palestini, odprla oči. Kakor se Izraelci Netanjahujevega kova bojijo Arabcev in jih imajo za »človeške živali«, da opravičijo njihovo zatiranje, so tudi iredentisti imeli »ščave« za manjvredne barbare, ki so lahko samo njihovi hlapci in dekle. Spomnimo se na stavek, ki ga navaja pisateljica Fausta Cialente v svojem romanu Štiri Wieselbergerjeva dekleta. Navajam po spominu: »Jaz sem sicer nihče,» je pravil pristaš omenjenega gospodujočega sloja, v katerem so imeli Judje vodilno besedo. »Toda, ali je mogoče mene primerjati z nekim Pishchanzem?« Ali na tedensko vinjeto v humoristični prilogi lista Il Piccolo, v kateri je nastopal Slovenec z zvenečim imenom Mirko Drek.

Roberto Dipiazza naj ohrani svoje videnje zgodovine, vendar naj bo vsaj toleranten, če želi prispevati k etničnemu sožitju. Tudi Slovencem, ki smo avtohtoni del mesta, kjer je župan, naj dovoli, da gojimo svojo identiteto. V njej ima rdeča zastava pomembno vlogo.