Četrtek, 15 april 2021
Iskanje

ITALIJA: Nič ni, kot se zdi

Rim |
30. nov. 2020 | 12:00
    Dark Theme

    Soglasnost, s katero je bil v parlamentu odobren najnovejši paket protikoronske pomoči, paradoksalno ni znak enotnosti političnih sil, temveč, nasprotno, njihove razdvojenosti. Razhajanja ne zadevajo samo vladne večine in opozicije, temveč so značilna tudi znotraj obeh taborov. Vlada »naključnih sopotnikov« je šibka. Gibanje 5 zvezd boleče razdvaja vprašanja lastne identitete.

    Več parlamentarcev ga je že zapustilo, kar ogroža številčno preživetje vlade v senatu. Provladna drža vrha stranke na čelu z ministri in drugimi njenimi zastopniki institucij je povzročila volilni osip in nastanek znotrajstrankarske opozicije, ki jo predstavlja zanesenjak Di Battista. Demokratska stranka se je pod vodstvom sekretarja Zingarettija sicer zedinila, a za ceno negibnosti in nezmožnosti zagovarjanja korenitih reform, kar se odraža tudi v javnomnenjskih raziskavah: bistveno čez 20 odstotkov podpore nikakor ne more. Tu sta še vnovično Renzijevo iskanje prostora pod soncem in ostanki levice v LEU na robu volilnega praga.

    Na drugi strani ni slika nič svetlejša. Forza Italia se oprijema svojega ostarelega, a še vedno žilavega liderja, vendar je brezperspektivna, ker Berlusconi nima naslednika. Salviniju sta nacionalistični zasuk in ljudsko-gostilniška govorica prinesla nenadejano volilno rast, a razkrila puhlost in kratkovidnost njegovih pogledov. Njegov vpliv je v Rimu ničen. V Bruslju ga imajo za politično toksičnega, ker ga istovetijo z Lepenovo in nemškim AdF. Nepredstavljivo je, da bi lahko postal voditelj združene desnice v Italiji. Po Trumpovem porazu še toliko manj, česar se zdaj zavedajo tudi mnogi njegovi strankarski somišljeniki, ki bi ga odstrelili. Isto velja za Melonijevo. Breme preteklosti je za njeno stranko še vedno preveliko.

    Zato je nastala pat pozicija. Vlada je dobro prestala prvi val epidemije, evropski načrt okrevanja, rešilna bilka za Italijo, je tudi njena zasluga. Prejšnja vlada tolikšnih koncesij ne bi iztržila. A zdaj Conte životari, ni jasno, ali ima načrt za (negotovo) prihodnost. Vendar alternative sedanji vladi ni. Pravi preizkus bo zanjo prihodnja pomlad, ko bo potrebno dokončno določiti kaj in kam z evropskim denarjem in posojili. Vprašanje je, ali se pod pritiskom ne bo sesula vase. A si Italija ne more privoščiti predčasnih volitev. Če zaradi drugega ne, zaradi neskončno dolgega čas med razpisom volitev, volitvami samimi in pogajanji za sestavo nove vlade. Za današnje čase in potrebe je to pravi anahronizem. Zato lahko »drugemu« Conteju sledi le »tretji« Conte ali pa vlada predsednika Mattarelle, ki bi po koncu njegovega mandata (januarja 2022) tudi usahnila.

    In seveda sledijo volitve, najbrž res po proporcionalnem sistemu. Daleč od tega, da bi bil ta sistem najboljši, res pa je, da je italijanski politični prostor razdrobljen, koalicije pa le volilni karteli brez programskega veziva in primerljivih zaveznikov v Evropi. Klasična delitev na levo in desno ni več edino merilo. Pomembnejša je delitev na podpornike čedalje bolj integrirane Evrope in evroskeptike. V Bruslju sta Demokratska stranka, G5Z in Berlusconi že v koaliciji Ursule von der Leyen. Ni želja, ni napoved, je le ugotovitev za boljše razumevanje sedanjosti in prihodnosti rimske politike. V kateri nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani

    $tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

    Kaj me najbolj skrbi v obdobju pandemije?

    5. apr. 2021 | 18:09
    Zdravje
    Omejitev osebne svobode
    Gospodarska kriza
    Pomanjkanje medosebnih odnosov
    Cepljenje
    Kdor zanikuje nevarnost virusa
    Prikaz rezultatov

    Glasovanje zahteva prijavo