KORONABONDI: EU še zadnjič pred izpitom?

Izredne razmere terjajo izredne ukrepe. Tudi v gospodarstvu, kjer koronavirus povzroča že vojni podobne posledice. Res je, da za sabo ne bo pustil ruševin v infrastrukturi, res pa je tudi, da bo padec bruto proizvoda velik. V vojnih časih domačo porabo nadomesti težka industrija, trenutno in kdo ve še do kdaj, pa je večji del proizvodnje ustavljen. Koliko je stvar zaskrbljujoča, kažejo odzivi finančnih trgov. Borzni padci so že napovedali globalno recesijo. Tudi dogovor o 2000 milijard dolarjev težkem svežnju stimulativnih ukrepov, kakršnega v zgodovini ZDA še niso videli, je le delno zalegel. V ponedeljek so tečaji poskočili, že včeraj pa je bilo na borzah spet kot na toboganu z nihanji nad in pod izhodiščem.

V ZDA so morda malo dovzetni za humanitarno plat krize. Srhljivo je bilo predsinoči poslušati politologa Edwarda Luttwaka, ki je modroval, kaj se sploh v Italiji sekiramo, če umirajo zdravstveno kompromitirani starci. »V Ameriki imamo selektivnejši zdravstveni sistem, ki zdravi le bogate. Starostnikov s toliko patologijami preprosto ni več, ker jih pobere že pred koronavirusom...«. So pa zelo pozorni na gospodarsko plat in tja usmerjajo ogromna sredstva še pred najhujšim udarcem virusa.

Drugače je v Evropi, ki se odziva počasi. Tako v zdravstvu kot v gospodarstvu. EU je spet pred preizkušnjo, tokrat morda zadnjo. Ob grški finančni krizi je že odpovedala. Evropska solidarnost ni blestela v letih soočanja s terorizmom. Še dobro, da so Kurdi skoraj sami opravili z Islamsko državo. EU je padla tudi na izpitu migrantske krize, ko so suverenisti in vsi drugi prepustili vroč krompir v rokah mediteranskih članic. Koronavirus je morda zadnji popravni izpit. Prvi ukrepi, ko so se druga za drugo zapirale meje, niso bili spodbudni. Nič niso pomagali proti virusu, ki ga ima vsak že doma, so pa dodatno otežili pretok blaga in prizadeli gospodarstvo. Prav virus, pred katerim nihče ni imun, pa kaže, kako smo posamezniki in države soodvisni in kako lahko učinkovito ukrepamo le usklajeno.

Evropa potrebuje izredne ukrepe. Nekaj jih je Evropska centralna banka že dala na mizo, proračunske dogme in fetiš 3-odstotnega primanjkljaja se razblinjajo, svečeniki varčevanja v zadregi molčijo, ker ne vedo kako iz te kaše. Glas dvigajo tisti, ki menijo, da brez prave solidarnosti in fiskalne unije EU ne bo preživela.

Christine Lagarde je včeraj napovedala možnost uvedbe evropskih obveznic, ti. koronabondov. ECB bi tako financirala soočanje s posledicami pandemije. Sicer le enkratno, je pojasnila spričo nerganja Nemčije, Nizozemske in drugih severnih članic. Vodja evroskupine Mario Centeno in evropski komisar Paolo Gentiloni sta to možnost podprla. Giuseppe Conte in Emmanuel Macron sta se takoj postavila na čelo skupine devetih članic (z Italijo in Francijo so še Španija, Portugalska, Slovenija, Irska, Grčija, Belgija in Luksemburg) in predsednika sveta EU Charlesa Michela pozvala k skupnim in solidarnim finančnim ukrepom. Med podpisniki ni drugih 18 članic z Nemčijo in Nizozemsko na čelu. Pomenljiv pa je poziv, ki ga je varuhom varčevalske ortodoksije naslovil Mario Monti. Bogate članice EU je opozoril, da je trdna in solidarna Evropa v njihovem tržnem interesu, Nizozemce pa spomnil, da gostijo kar nekaj davčnih oaz. Vsekakor je danes izbira med dogovorom o evropskih obveznicah ali razsutjem neodvisne ECB. In z njo celotne EU.