Prijava
Dark Theme
Med zredčenimi telefonskimi klici smo v redakcijo Primorskega dnevnika prejeli klic: »Ste vsi zdravi? Hvala za delo, ki ga opravljate.« Za zaprte med štirimi stenami smo okno, odprto na svet, pomagamo preživljati čas, ki ga je na pretek, iščemo in objavljamo odgovore na vprašanja, ki si jih postavljajo, blažimo stres klavzure s protivirusnimi vsebinami. Svetujemo, priporočamo. Če se le da, mirimo, sproščamo.
Omejitve zaradi epidemije covida-19 veljajo za vas, bralce, vendar tudi za vse zaposlene na Primorskem dnevniku. Novinarjem je zaradi opravljanja družbeno odgovornega dela sicer dovoljene več svobode. Ker pa moramo zavarovati dnevnik pred okužbo in za vsako ceno zagotoviti njegovo redno izhajanje, so prostori zaprti za javnost. Polovica uredništva se je preselila na zasebne domove, za vsak sektor po eden ali dva novinarja, iz redakcije delo koordinira in tempo diktira uredniško jedro. Delo pa bo lahko v celoti potekalo z domov, če se za to pokaže potreba. V tržaškem poslopju, kjer ima naš dnevnik svoj sedež, smo uredili tudi prostor, kamor se manjša novinarska ekipa lahko preseli v primeru obvezne razkužitve redakcije; alternativno lokacijo imamo v mestu.
Med mizami uredništva je vsaj en meter razdalje, med nami ni rokovanja ne dotikov, ni pogovorov na štiri oči, povsod so razkužila in zaščitne maske za na (redke) terene, komunikacija teče prek telefonov ali epošte, pa čeprav v istih prostorih, ki jih redno prezračujemo. Kolektivno sporočanje se je preselilo v aplikacijo na telefonih, ki je že lep čas sredstvo vsakodnevnega komuniciranja med novinarji – od zgodnjega jutra do noči. Več kolektivnega napora namenjamo snovanju dnevnika za naslednji dan in objavljanju na spletni strani. Ta beleži statistike, ki pred tem niso bile na našem dosegu. Zlasti ob nedeljah, ko je časa še več. Zato zagotavljamo ob nedeljah spletno dežurstvo. Že ob prvi zaostritvi ukrepov za zajezitev epidemije, s prepovedjo gibanja in zbiranja, smo vsem omogočili brezplačno branje digitalne izdaje. Da bi jim olajšali osamitev. V dveh tednih smo našteli skoraj tisoč vpisov.
Kdor izmed novinarjev dela od doma, ki ga deli z družino v samozaščitni izolaciji, pa odkriva, da je to težje, kot si je domišljal: čas jemljejo obvladovanje motenj in družinskih »vdorov«, pogosto komuniciranje na daljavo z redakcijo, pa še upravljanje z redakcijskim sistemom in omrežjem, ki nista odzivna in hitra kakor v uredništvu.
Podobno izkušajo tudi kolegi v ostalih oddelkih v verigi, ki omogoča izdajanje Primorskega dnevnika: fotografi, tehnična služba, uprava, tajništvo, tiskarna, špedicija. Kadrovsko okrnjeni zasedbi tiskarjev uredništvo olajšuje delo z zgodnejšo oddajo zaključenih strani, kar predpostavlja spremenjeno razporeditev delovnega časa tudi za novinarje in ostalo osebje.
Ko časopis ob drugi uri ponoči zapusti tiskarno, ga na domove naročnikov odnesejo raznašalci. Zanje ravno tako veljajo zaščitni ukrepi z izjemo prepovedi premikanja za potrebe dnevnika. Kriza zaradi ekonomskega zastoja pa je najprej udarila po oglaševalskih agencijah, tudi po naši: oglasov na straneh skoraj več ni. Ta račun bomo še plačevali.
Zato je vsak izid časopisa – našega in ostalih – zmaga nad epidemijo, zaradi katere se je svet ustavil, a ni ustavila življenja. Tudi v sedanjem negotovem času pospremi obred branja Primorskega dnevnika začetek vsakega novega dneva. Dobro vemo, da naše vsebine niso vedno pomirjujoče. Pomirjujoče pa je, da se nismo razcepili, čeprav organizirana skupnost Slovencev v Italiji prisilno miruje. Še smo povezani. Še smo skupnost.
