Deželni zbor avstrijske zvezne dežele Štajerske je pretekli teden uzakonil za Slovenijo sporno Dachsteinsko pesem kot deželno himno. Za Slovenijo je sporna, ker v delu besedila, ki izvira iz 19. stoletja, opeva ozemlje avstrijske Štajerske, ki da se razteza do bregov Save in Drave, torej na območje današnje Slovenije. Z uzakonitvijo je himna uradno postala deželni simbol.
Zakon so izglasovali poslanci vladne koalicije svobodnjakov (FPÖ) in ljudske stranke (ÖVP) z navadno večino, kajti pred nekaj tedni je vladnima strankama spodletel prvotni načrt, da bi himno zasidrala celo v ustavi dežele (avstrijske) Štajerske. Svobodnjaki in ljudska stranka namreč nimajo dvotretjinske večine za sprejetje zakona na ustavni ravni. Proti uzakonitvi sporne himne je obakrat glasovala celotna opozicija (socialdemokrati, zeleni in komunisti), proti pa so se že od vsega začetka odločno izrekle tudi slovenska manjšina na Štajerskem in številne organizacije civilne družbe. In seveda Republika Slovenija.
Ta je novo desničarsko deželno oblast že pred meseci pozvala, naj opusti načrt o uzakonitvi sporne himne, saj bi imelo takšno dejanje negativne posledice na nadaljevanje dosedanjih uspešnih oblik institucionalnega sodelovanja med Republiko Slovenijo in avstrijsko zvezno deželo Štajersko. Predsednica države Nataša Pirc Musar, premier Robert Golob in ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (MZEZ) so zato takoj po sklenitvi zakona poudarili, da gre za »nesprejemljivo potezo, ki z uporabo zgodovinsko preživete simbolike spodkopava doseženo sožitje in produktivno sodelovanje« med Slovenijo in deželo avstrijsko Štajersko. Popolnoma upravičeno!
Kljub temu: nacionalistična poteza nove vlade avstrijske Štajerske z deželnim glavarjem Mariem Kunaskom iz vrst skrajno desničarskih svobodnjakov na čelu nikakor ne preseneča. Kunasek s svojo stranko, ki je na jesenskih volitvah 2024 prvič postala najmočnejša politična stranka v deželi, ni storil nič drugega, kot so svobodnjaki napovedali že v predvolilni kampanji. Da so tisti, ki v deželi zastopajo interese močno nemškonacionalno in domovinsko usmerjene desnice na Štajerskem.
S prav takšno politiko so se v desetletjih spopadali tudi prebivalci (avstrijske) Koroške, še posebej koroški Slovenci, ki so jim bile vsa povojna leta kratene manjšinske pravice. Svoj vrhunec je ta politika doživela pred 25 leti, ko je desničarski populist Jörg Haider postal deželni glavar Koroške. Haider je že tedaj spretno in uspešno uporabljal nacionalistični, predvsem nemškonacionalni instrumentarij, kot to zdaj dela Kunasek na Štajerskem. Uzakonitev sporne Dachsteinske pesmi torej ni nič drugega kot nadaljevanje Haiderjevih provokacij pred dvajsetimi, tridesetimi leti na Koroškem. Na primer, ko je trdil, da je Slovenija Koroški »ukradla« knežji kamen, ko se je pojavil na slovenskih kovancih za dva centa.
Ali tudi na primeru koroške himne, v kateri je v četrti kitici govor o tem, da se je po prvi svetovni vojni meja (med Koroško ter državo Srbov, Hrvatov in Slovencev) »pisala s krvjo« (domoljubnih Korošcev). Pri tem je Haider vneto zagovarjal avtorico sporne četrte kitice, ki je s posebno pesnitvijo pozdravila priključitev Avstrije Nemčiji. Seveda je bila avtorica tudi članica nacistične ženske organizacije in članica nacistične NSDAP.
S podobnimi kampanjami kot zdaj na Štajerskem ali v času Haiderja na Koroškem so svobodnjaki uspešno nagovarjali in nagovarjajo precej velik nemškonacionalni in desničarski tabor po vsej Avstriji. Poleg na Štajerskem tudi na zadnjih parlamentarnih volitvah jeseni 2024, pred tem pa v Spodnji Avstriji, kjer so postali druga najmočnejša stranka in vstopili v vlado kot manjši partner ljudske stranke. Enako na Salzburškem in v Gornji Avstriji.
Pred takšnim ozadjem tudi ni več izključeno, da bomo priče »koroškemu scenariju«, kakršnega danes gledamo na Štajerskem, že kmalu spet na Koroškem. Svobodnjaki so po jesenskih parlamentarnih volitvah 2024 že postali najmočnejša stranka na Koroškem, vladajoči socialdemokrati pa bodo pri naslednjih deželnih volitvah močno oslabljeni, saj se iz politike umika deželni glavar Peter Kaiser kot porok za politično stabilno deželo. Če bi ljudska stranka menjala strani in šla v vlado s svobodnjaki, bi bil koroški scenarij iz preteklosti spet realnost - z vsemi negativnimi posledicami za slovensko manjšino in odnosi do Slovenije.