KOROŠKI FOKUS: Še ena boleča bilanca

Na začetku julija 1976 je avstrijski parlament na Dunaju sprejel Zakon o narodnih skupnostih. Čez mesec dni bo torej minilo petdeset let od sprejetja tega zakona, ki poleg Slovencev na Koroškem in Štajerskem ter Hrvatov na Gradiščanskem, ki jih ščiti tudi Avstrijska državna pogodba (ADP) iz leta 1955, omenja tudi druge štiri priznane manjšine v Avstriji - Madžare na Gradiščanskem, Čehe in Slovake na Dunaju ter romsko skupnost. Tako kot sedmi (manjšinski) člen ADP tudi Zakon o narodnih skupnostih na številnih področjih ni uresničen, razlika med obema pa je, da je Zakon o narodnih skupnostih nastal po pogromu nad dvojezičnimi tablami leta 1972 na Koroškem, torej v manjšinam skrajno nenaklonjenemu času in z očitnim namenom, da prepreči uresničitev ADP. Tako strokovnjaki za manjšinsko pravo kot zastopniki prizadetih manjšin so zato prepričani, da je pol stoletja stari Zakon o narodnostnih skupnostih tako zastarel, da bi ga morali v celoti napisati na novo in ga prilagoditi današnjim izzivom.

Koroškoslovenski odvetnik Rudi Vouk je ob obletnici spornega zakona pretekli teden v Celovcu predstavil publikacijo 50 let Zakona o narodnostnih skupnostih - in še vedno brez rešitve. Spomnil je, da je sprejetju zakona leta 1976 najprej sledila faza, v kateri so uradi na Dunaju in v Celovcu vračali pisma slovenskih organizacij in pripadnikov slovenske manjšine z napisom »Prosimo, slovensko«, v drugi fazi pa so se pragmatično poskušali kar najbolje prilagoditi dani pravni situaciji. Ta faza je bila, sodeč po različnih sodbah ustavnega sodišča, za manjšino dokaj uspešna. Končala se je leta 2011 z za slovensko manjšino bolečim političnim kompromisom. Zakonodajalec je dele ureditve dvojezične topografije in uradnega jezika dvignil na ustavno raven in s tem vsem narodnostnim skupinam v bistvenih področjih manjšinskega prava zaprl pot do ustavnega sodišča. V zameno sta tedanji državni sekretar Ostermayer in takratni deželni glavar Dörfler koroškim Slovencem pisno obljubila reformiran zakon o narodnostnih skupnostih - in to »v najkrajšem možnem času«. Najkrajši možni čas medtem traja že polnih petnajst let in bo očitno trajal še kar nekaj časa, čeprav je za manjšine pristojna ministrica izjavila, da bi bila petdeseta obletnica sprejetja zakona »primeren datum« za nov oziroma spremenjen zakon.

Zakon, ki bi učinkovito ščitil in tudi pospešil vse v Avstriji živeče in tudi uradno priznane avtohtone narodne oziroma jezikovne manjšine, že takoj od sprejetja zakona pred petdesetimi leti odločno zahtevajo predvsem Slovenci na Koroškem in Štajerskem. Posebej po podpisu memoranduma o dvojezični topografiji leta 2011, ko je z ustanovitvijo delovnih komisij nekaj časa kazalo na določene premike. A na koncu se ni zgodilo nič. Ne na področju šolstva ne pri uradnem jeziku in vidni dvojezičnosti. Tudi ne v vprašanju (svetovalnih) narodnostnih sosvetov, ki so že skoraj petdeset let sestavljeni protizakonito. Dvojezično sodstvo pa je sploh mrtvo, saj od prvega maja letos ni več niti enega slovensko govorečega sodnika na dvojezičnih sodiščih v Pliberku, Železni Kapli in Borovljah.

Z drugimi besedami: medtem ko se položaj Slovencev in Slovenk na Koroškem in na Štajerskem ter tudi vseh preostalih manjšin skozi desetletja skrb vzbujajoče slabša, politika na Dunaju - in deloma tudi v teh deželah, kjer živijo manjšine - še vedno ne kaže resnega interesa, da bi proces umiranja manjšin vsaj ustavila. Številne znanstvene raziskave namreč že dolgo kažejo, da število koroških Slovencev in Slovenk nenehno pada in znaša le še 10.000. Enak alarmanten padec pa je opaziti tudi pri vseh drugih manjšinah, čeprav je Avstrija pred več kot dvajsetimi leti odpravila popis prebivalstva oziroma ugotavljanje jezikovne pripadnosti svojih državljanov. Slovenska manjšina na Koroškem in Štajerskem v takšnih razmerah upravičeno pričakuje ne le finančno, temveč tudi odločno politično pomoč matične države Slovenije. Dobri sosedski odnosi med državama vedno koristijo tudi manjšini, ki mora biti subjekt, nikakor pa ne ovira, če gre za uveljavitev celo mednarodno zajamčenih manjšinskih pravic, čeprav Slovenija do danes ni pravno uveljavila nasledstva sopodpisnice Jugoslavije v ADP.

Petdeseta obletnica sprejetja Zakona o narodnih skupnostih in tudi najnovejša publikacija pravnika Vouka, ki obe opozarjata na restriktivno manjšinsko politiko Republike Avstrije skozi desetletja, sta zato še kako primerni.