MIKLAVŽEVA VREČA: Nepričakovana »dvojna slika« leta

Letošnji niz Miklavževih vreč posvečam pojmu nepričakovanega. Kaj me je presenetilo v tem letu? Ne bom se zaustavljal pri stvareh, ki so me razočarale, ker je seznam dolg. In ga verjetno vsi poznamo.

Zato gledam samo na tiste okoliščine, ki so v mojem dnevu sprožile nekaj prijetnega. Veste, za nekoga, ki je prisiljen urejati koledarje že leta vnaprej, velja vsako nepredvideno dogajanje za spotiko. Včasih pa nastanejo zelo zanimivi, lepi in spomina vredni trenutki, tudi zunaj obsega mojih odločitvenih možnosti. Zato bi se letos osredotočil na takšen pregled leta, v katerem lahko pripovedujem o nepričakovani fotografiji, nepričakovanem izletu, nepričakovani knjigi in nepričakovanem koledarju. Zapiskov je kar precej - vidimo, kaj se bo nepričakovanega zgodilo v naslednjih Miklavževih vrečah.

Začnimo s sliko oziroma »dvojno fotografijo«. Zaradi tehnološkega napredka fotografskih aparatov in pametnih telefonov (ki so prav tako zelo dobri fotoaparati) je predvidljivo, da bo nekdo nekje ujel nepričakovani trenutek. Vsak kotiček na svetu ima svoje oči. Celo velike novinarske službe se poslužujejo amaterskih slik in videoposnetkov, ki so nepričakovano »videli« kakšno hudo nesrečo ali smešen dogodek. Vedno smo nekje gledani, snemani in zabeleženi.

Tega sem se zelo dobro zavedal letos poleti. Kdaj? 5. avgusta 2025 ob 14:39. S prijateljico iz Ljubljane sediva pred kavarno San Marco v Trstu. Dvojina je tukaj pomembna, ker so bile ostale mizice prazne. Čeprav je bil eden redkih dni, ko vročina ni bila tako neznosna, ni bilo nikogar ob tisti uri. Prijazen klepet se je začel s komentarjem, da sva se oba ujemala v paleti barv: ona s poletno oranžno obleko, jaz z oranžno čepico, uro in flaškico vode (termično, da je voda vedno hladna). Nakar me preseneti prikazen, ki iz Ulice Battisti zavije po Donizettijevi. Mlad moški je nosil nahrbtniku podobno napravo, na kateri je pisalo »Google Maps«. Iz futurističnega nahrbtnika je kukal suh in dolg vrat, na katerem je bila nameščena žogasta, mnogooka kamera. Takšna, ki slika svet na 360 stopinj. Potreboval sem nekaj trenutkov, da sem predelal komaj videno. In sem ga slikal, ko je šel mimo naju.

»Koga pa ti fotkaš?« me je vprašala kolegica.

»Njega.«

Kolegica je obrnila stol in oba sva gledala v smer tehnološkega šerpe.

»To pa je noro!« je rekla. In nekaj časa sva gledala v njegovo smer. Razumeli boste, zakaj je to pomembno.

»Ja, noro,» ponovim. »In verjetno tudi zelo monotono delo.« Googlovec je buljil v svoj telefon in zelo verjetno sledil zemljevidu na Googlu, ki mu je točno povedal, kam mora iti. »Kdo ve, koliko kilometrov mora prehoditi na dan,» sem zamomljal. Preverim fotografijo, na kateri se vidi, da je imel opornico na kolenu.

»Tudi teža take naprave ni zanemarljiva,» je rekla prijateljica in dodala: »To so težke baterije.« Res čudna služba. Takih res še ni bilo nikoli. Kdo ve, kakšni so njegovi urniki. Ali jih je več in se potem vsi srečajo na neki točki? Kaj pa, če mora nujno na stranišče? Ali lahko ustavi snemanje?

Nekaj časa sva še pokramljala o tem, kako nas danes to snemanje sploh ne moti. Nekajkrat sem že videl v vlaku ljudi, ki nosijo očala Meta. Distopična realnost, ki pa me že nekaj let ne preseneča in me ne moti pretirano. Ko nisem doma, vem, da si povsod v svoji vlogi in prisiljen nastopati. Pred petnajstimi leti bi bila taka struktura na hrbtu povsem nedovoljena. Da lahko googlovec nemoteno posname tudi skupinico vojakov pred sinagogo, je dober dokaz popolnega sprejetja nadmoči multinacionalk, kot je Google. Topi pogled leč mnogooke glave me je spremljal še nekaj dni. Potem je fotka šla v pozabo.

Mine kar nekaj mesecev in konec novembra mi piše igralec, da bi se z veseljem srečal z menoj v »lepi tržaški kavarni«. Ne vem zakaj, toda ko sem mu predlagal kavarno San Marco, me je prosil za »točne koordinate«. Ne vem, ali je mislil priti z dronom na kavo - zato sem pogledal na Google Maps in našel koordinate. Da bi bili podatki še natančnejši, sem šel tudi na Street View, kjer sem videl vhod v kavarno in opazil, da pred njo sedita dve figuri. Obe imata precej oranžne barve.

Poiščem svojo sliko googlovca in preverim, na kateri višini Donizettijeve ulice sem ga slikal. Dvojna slika! Na Googlovi strani Street View sediva prijateljica iz Ljubljane in jaz ter gledava v smer kamere. In nekaj trenutkov prej sem jaz slikal kamero, ki slika, in njenega nosilca. Vem dan, uro in kaj sva govorila.

Nepričakovana dvojna fotografija - videnega in gledanega. Slučajni trenutek, ki me veže s kompleksnostjo spleta.