MIKLAVŽEVA VREČA: Nepričakovani koledar

Kontrola nad časom, načrtovanje, želja po novih pustolovščinah in spopad z realnostjo. Vse to me spremlja že leta. Zelo imam rad koledarje in vem, da večina od vas zamenja svoj koledar na steni prav v teh dneh, zato se mi zdi primerno, da zadnjo »vrečo« v letu posvetim nepričakovanemu koledarju.

Takoj na začetku moram povedati: ljubim tehnologijo in njen napredek, a ne maram digitalnih koledarjev. Seveda uporabljam tudi take, a so le nekaj dodatnega. Digitalni koledar nima življenja, ki ti ga nudi papirnati. Preden pridem do svojega nepričakovanega koledarja, moram pojasniti svoje koledarske manije. Pred leti sem se odločil, da se zame leto začne nekje sredi novembra. Takrat izobesim nov stenski, 15-mesečni koledar. Njegov format A1 mi daje vpogled v celo leto. Gledališča načrtujejo svoje sezone precej vnaprej, zato je pomembno, da že novembra imam na steni pregled nad prihajajočim letom. Tako sem dosegel celo to, da imam decembra manj stresa, januar pa postane že tretji mesec v letu. Na velikem koledarju si zapišem vse svoje gledališke obveznosti (začetke vaj, oddajo scenografije, kasting ipd.). Ob tem še dodatne obveznosti (med katere spada tudi pisanje kolumn za naš dnevnik), potovanja, plačilne roke itd. Taki datumi, ki so vezani na pogodbe, so nespremenljivi, zato je stenski koledar baza vpogleda v prihajajoče leto.

Drugi nivo papirnatega koledarja prevzame japonski dnevnik »jibun«, kar pomeni »jaz sam«. V njem lahko strukturiram, kaj moram doseči v določenem tednu, in na podlagi tega načrtujem svoje idealne dneve. Seveda se takšni dnevi redko zgodijo, ker je življenje pestro – v Trstu pa še bolj kot drugje. Zato v dnevnik »jibun« vpišem, kaj sem si od dneva želel in kaj sem od njega zares odnesel. Čeprav na papirju to zveni kot »psihopatsko« ravnanje, verjemite, da vzame največ petnajst minut na dan in je skoraj meditativne narave. Ko se takšni zvezki z leti množijo, si presenečen, koliko dela smo zares zmožni opraviti.

Drugi pozitivni učinek japonskega koledarja je učenje iz lastnih navad. Na podlagi zapiskov lahko vidim, kje sem zapravil preveč časa, kje sem imel več energije za branje in kdaj so bile ure bolj primerne za pisanje. Pa tudi to, kdaj so trenutki, ko je treba s flomastrom prečrtati nekaj dni in zapisati »RELAX!«, ne da bi se zaradi tega počutil kot slab človek. K temu bi dodal tudi datirko – to je štampiljka z dnevi, meseci in leti. Kakšen užitek je za kak zapis uporabiti žig z datumom!

V stanovanju imam še druge koledarje, ki so drugačne narave. Vem, verjetno ni povsem pravilno, da jih imenujem »koledarji«, ker so to le datumi, zapisani na določene predmete. Da, z veseljem na predmet zapišem datum nabave. Ko sem začel s tem, se mi je zdelo lepo, da si zapomnim, kje in kdaj sem prejel posebno darilo. Predvsem v knjige sem pisal, kdo mi je podaril določeno branje. Drugače je, ko čaj nalijem v skodelico, ki sem jo kupil na nekem božičnem sejmu v Nemčiji leta 2010. Ta navada se je razširila tudi na druge predmete – ne na vse, a na nekatere. Verjetno s podzavestno mislijo, da preverjam, koliko zares trajajo stvari, ki jih kupujem. V resnici pa želim predmetu osmisliti »datum rojstva« in ko ga ne potrebujem več, je to pomembna gesta, da ga oddam naprej. Moj televizor je okrašen z letnico 2015, na ročaju sesalca piše 13. 09. 18. Na CD-predvajalnik sem zapisal 1997. V svetu, prepolnem predmetov, se na tak način odpovemo slepemu potrošništvu. Če si vzamem čas, da predmet izberem in mu zapišem datum, bom z njim ravnal povsem drugače. Vem, da nisem edini, ki to počne. Nekateri gredo še dlje in ne zapisujejo le s flomastri, marveč vklešejo datume, kraje in podatke o tem, kdo je kaj komu podaril. Ameriški umetnik Tom Sachs je znan po takšnem datumskem zapisovanju, prav tako njegovi posnemovalci.

Zame je včasih težje zapisati, kje sem kaj kupil, če sem predmet naročil prek Amazona. To pa počnem: če se nekaj pokvari, a je vseeno še uporabno (recimo stojalo za moj iPad), zapišem tudi datum, ko sem predmet popravil. Datumi so potem del neke zgodbe. In tega sem se zelo dobro zavedal, ko me je presenetil »nepričakovani koledar«. Odločil sem se, da bom zamenjal baterije nekaterim starim uram, pa sem opazil, da je marsikateri urar v pokrovček zapisal, kdaj je bila baterija nazadnje zamenjana. Pri precej starih urah sem našel celo po tri ali štiri datume. Z velikim užitkom sem dodal še svojega.

Kateri pa bo vaš nepričakovani koledar? Kje se bo skrival datum, ki je vreden zapisa? Želim vam leto polno lepih, nepričakovanih trenutkov.