MIKLAVŽEVA VREČA:Nepričakovana knjiga leta

»Ljudje hočejo odgovore, in tisti, ki jih je sposoben dati, se jim zdi boljši od tistega, ki jih ne daje, čeprav je v večini primerov res prav nasprotno. Zato politiki v volilnih kampanjah razkazujejo gotovosti in si drznejo dajati obljube, za katere je - matematično gledano - jasno, da jih ne morejo izpolniti. Na koncu jim nihče več ne verjame in sledi zavračanje politike ter splošno pomanjkanje spoštovanja do tistih, ki morda probleme resnično poskušajo reševati. Morda je moj pogled poenostavljen, vendar se mi zdi nesporno, da je v izvoru mnogih naših težav prav ta tesnoba ljudi, da bi imeli odgovor, namesto da bi iskali tistega, ki ima metodo, kako do odgovora priti.«

Ko sem letos poleti prvič slišal ta odstavek, se mi je zdelo, da je črpan iz kakšne sodobne družboslovne študije ali iz nove politološke knjige. Citat me je med hojo presenetil in knjiga je postala nepričakovano branje leta. A preden jo predstavim, dovolite, da na kratko razložim svoj odnos do poslušanja knjig.

V trenutkih visokega delovnega stresa raje poslušam knjigo, kot da bi jo bral. Pravzaprav edino branje posvečam delu (dramaturginja mi na primer pošilja članke ali svetuje kakšno knjigo), prosti čas pa raje namenjam poslušanju publikacij. Nerad poslušam beletristiko. Pravzaprav zadnja leta čedalje manj časa posvečam čisti literaturi. Verjetno je to povezano tudi s časom, v katerem živimo. Lepota literarnega oddiha se pogosto povezuje s potrebo po begu iz realnosti. Okoli sebe pa zaznavam predvsem konstrukcije, fikcijo in nenehen šov, zato res ne potrebujem še dodatnega bega iz realnosti, temveč prej povratek k treznosti.

Za posameznika je težko sprejemati prehodna obdobja. Vsako takšno obdobje je tesno povezano s krizo. Želeli bi si, da bi taki časi čim prej minili, a ni v naši moči, da bi pospešili čas. Še najmanj dosežemo, če stvarnost poenostavimo. Sprejeti moramo, da smo vsi ujeti v čas velikih sprememb. Nihče izmed nas še ne ve, koliko se bo naš vsakdan spremenil. Vse je nepredvidljivo; vemo pa, da bo vse precej drugače od tega, česar smo vajeni. Zato je razumljivo, da se večina oprijema enostavnih, binarnih in hitrih odgovorov. Ampak - kot trdi prvi citat - takšno početje ne pelje nikamor.

Kot režiser znam prepoznati slabega igralca. Zato se danes čudim, kako slabo prodajajo svoje nastope politiki, zvezdniki in nekateri TV novinarji. Posplošujem? Verjetno. Kljub temu vztrajam pri trditvi, da se velikokrat zavedam, kako neverjetno slabo se danes prodajajo nastopajoči. V gledališču ali na platnu nastane problem, ko igralec ne verjame v besedilo. Občutek imamo, da ga - brez večje motivacije - zdrdra na pamet. Razlog je preprost: vodilne sile ne verjamejo temu, kar govorijo. Ker je njihova edina motivacija preživetje oziroma ohranjanje položaja, ugodijo strahu in zmedenosti množice tako, da nizajo odgovore, ki jih drugi želijo slišati. Tako odigrajo (slabo) vlogo nekoga, ki ima vse odgovore.

In tu nastopi nepričakovana knjiga, ki sem jo poslušal avgusta. Gre za zbirko treh kratkih predavanj, ki jih je fizik in Nobelov nagrajenec Richard P. Feynman imel leta 1963 na Univerzi v Washingtonu. Naslov knjige je The Meaning of It All oziroma Smisel vsega. Feynmanove ideje nejasnosti nadenejo smisel in te posrkajo v varen svet trezne realnosti. Čeprav njegove misli opisujejo svet začetka šestdesetih let, velja še vedno isti refren: sprejemanje kompleksnosti je še vedno težavno. »Na splošno ljudje nimajo jasne predstave o številu možnih stvari,« piše Feynman. »Zato nimajo jasne predstave niti o številu možnih stvari, ki se vendarle ne dogajajo, niti o dejstvu, da je nemogoče, da bi se vse možne stvari zgodile.» Toda razumljivo je, da panična in prestrašena družba postaja nestrpna. Prav zato bi morale razumne vodilne sile prenehati s slabo igro, v katero verjame le malokdo.

Nepričakovano branje je k meni prišlo kot nepričakovano darilo. Dovolite mi, da v času panetonov vsem podarim še en citat. Sami izberite, o kateri državi govori. »Država si ne more prisvajati pravice, da bi odločala o resničnosti znanstvenih načel, niti da bi na kakršen koli način predpisovala, o katerih vprašanjih je dovoljeno raziskovati. Država ne more določati estetske vrednosti umetniških stvaritev niti omejevati oblik literarnega in umetniškega izražanja. Država se ne more izrekati o veljavnosti ekonomskih, zgodovinskih, verskih ali filozofskih doktrin. Ima pa dolžnost do svojih državljanov, da ohranja svoboščine in da vsakomur omogoči prispevati k pustolovščini in napredku človeškega rodu.«