MISS TRSTA: Niti Pitura Freska (še) ni zalegla

Leta 1996 je bila na lepotnem tekmovanju za Miss Italije okronana Denny Méndez, v Dominikanski republiki rojeno temnopolto dekle, ki je od enajstega leta starosti živelo v Toskani. Njeno slavje so nekateri pozdravili kot po svoje prelomno, saj je simbolično potrjevalo, da se italijanska družba zaradi zanjo dokaj novega pojava - priseljevanja ljudi iz tujine, potem ko so bili Italijani tisti, ki so že več kot sto let iskali srečo drugod - spreminja. Glasbena skupina Pitura Freska iz Benetk je celo spesnila refren »dopo Miss Italia nera un papa nero, no me par vero« (»po črni Miss Italije še črn papež, ne zdi se mi res«), ki je hotel biti ironično preroški; črnega papeža za zdaj še ni, pesem pa je po nastopu v Sanremu ostala v kolektivnem spominu.

Ampak najbolj glasni so bili takrat tisti, ki zmage temnopolte lepotice nikakor niso mogli prebaviti. Zlasti iz desnih krogov so deževali očitki, da takšna misica ne more zastopati italijanske lepote v svetu ter da »mar ni dovolj lepih deklet v Italiji?«, kot da bi ona živela na Luni.

Odtlej je minilo celih 29 let, svet se je medtem večkrat obrnil, stanje duha pa je v Italiji v marsičem še vedno podobno tistemu iz leta 1996. Pred dnevi je bila na Velikem trgu za najlepšo v Trstu okronana petnajstletna Vittoria Maculan, ki ima mamo Italijanko in očeta Senegalca, poleg tega pa še to »napako«, da je rojena v Veroni. Če so se leta 2004 v Trstu nad zmago Novogoričanke Sare Jug zgražali veljaki krajevne desnice, se je tokrat, v dobi družbenih omrežij, na mladoletno Vittorio vsul gnev komentatorjev s kavča. Ti menijo, da dekle ne zasluži naziva Miss Trsta, ker ni pristna Tržačanka, nekateri so prispevali odkrito rasistične opazke («Italijani so beli. Pika.«). Isto se je zgodilo neki misici v Emiliji - Romanji.

Določenim ljudem niti nima smisla razlagati, kaj z zgodovinskega vidika pomeni biti Tržačan. Da je mesto že v srednjem veku znotraj svojega obzidja gostilo več kultur in jezikov, vključno s slovenskim, da je razcvet v 18. in 19. stoletju doživelo na krilih grških, srbskih in drugih trgovcev, da je vedno sprejemalo prišleke z vseh vetrov in da gosti danes vse več različnih skupnosti, ki z marljivim delom sooblikujejo lokalno gospodarstvo. Izguba časa.

Taisti ljudje bodo pred TV ekranom morda navijali za italijansko košarkarsko reprezentanco, v dresu katere v teh dneh navdušujeta Saliou Niang in Momo Diouf, oba senegalskih korenin, ali za žensko odbojkarsko reprezentanco s Paolo Egonu (iz Veneta) in Myriam Sylla (s Sicilije) na čelu. Iz Trsta je doma ikona ženskega nogometa Sara Gama. Potem pa je na stadionih slišati vse mogoče psovke, ob katerih so temnopolti nogometaši po prihodu iz severnejših evropskih držav šokirani.

Družba se je spremenila, a očitno še ni dovolj zrela, da bi to doumela. Najbrž je le vprašanje časa: upanje polagajmo v mlade. Ti za razliko od svojih staršev in dedkov delijo šolske klopi z vrstniki vseh porekel, kar je lahko odlično cepivo proti predsodkom.