»Ne turizmu splava«, a tudi »Ne dovolimo Erasmusa splava«, so včeraj na družbenih omrežjih objavljale bodisi katoliške skupine bodisi gibanja, ki nasprotujejo pravici žensk do splava in na splošno do samoodločanja o lastnem telesu. Tovrstna retorika sicer spremlja čisto vsako pobudo, ki se postavi v bran reproduktivnim pravicam žensk, češ da je vsak splav umor in mora biti zato prepovedan ne glede na okoliščine.
Kako naj tovrstno propagando razume Lela, o kateri se te dni veliko piše na Poljskem? Lela je ženska, žena in mati v 15. tednu nosečnosti. Trenutno je hospitalizirana, njeno zdravstveno stanje je zaradi številnih zapletov med nosečnostjo močno ogroženo. Zaprosila je za splav, vendar ji to poljska zakonodaja ne dovoljuje. Lela bo zato po vsej verjetnosti umrla in za sabo pustila moža in otroka - siroto .
Kaj pa bi porekli denimo Lelina sorojakinja Izabela ali Italijanka Valentina Milluzzo? Onidve žal ne moreta nič več reči, ker sta umrli, saj jima Poljska in Italija nista zagotovili pravice do varnega splava. Zato je nastala pobuda My Voice, My Choice: da bi se preprečilo ravno te tragedije.