NA ODRU: »Živel italijanski Trst« in trikolorni dež

Tržaška zgodovina je tako goreča in robata, da moraš obleči rokavice, če se nočeš opeči. Predvsem pa moraš sprejeti, da bo vedno kdo nezadovoljen s tem, kar boš o njej povedal. Tako je v torek, 7. oktobra, zvečer v veliki dvorani Rossettijevega gledališča dejal Simone Cristicchi. In povedal marsikatero resnico, tudi tisto o nezadovoljstvu ...

Dobrih dvanajst let po tem, ko je na velikem odru tržaškega teatra uprizoril muzikal Magazzino 18, v katerem je spregovoril o eksodusu Italijanov iz Istre in Dalmacije, se je rimski kantavtor in igralec spet lotil tržaške polpretekle zgodovine. Predstava Trieste 1954 je sicer nastala ob lanski obletnici priključitve Italije, vodstvo tržaškega teatra (in deželnega stalnega gledališča) pa se je odločilo, da z njo - v nekoliko nadgrajeni inačici - odpre tudi letošnjo sezono. Predstava, ki izzveni bolj kot proslava, saj je gledaliških elementov na odru bolj malo, je tako napolnila dvorano Generali. Začetek sezone je namreč v gledališču Rossetti vedno množičen in prazničen. Tako je bilo tudi tokrat. Na vratih v dvorano sta stala karabinjerja v visoki uniformi, gledalke so v dar prejele elegantno belo vrtnico, prav vsi gledalci pa so lahko na začetek sezone nazdravili s čašo penine.

Nekoliko manj praznična je bila, vsaj za nekatere gledalce, vsebina dogodka. Kajti kljub nekaterim Cristicchijevim besedam, ki so nakazovale večkulturno dušo Trsta in njegovo večplastno zgodovino, je bilo njegovo podajanje dokaj enoznačno. Trst je nekakšna eksistencialna carinarnica, ki od nas zahteva, da se vprašamo, kdo smo, od kod prihajamo, pravi Cristicchi. Ob ogledu predstave pa dobiš občutek, da je odgovor na ta vprašanja samo eden: smo Italijani in Trst je italijansko mesto, ki se je leta 1954 ob vsesplošnem veselju končno vrnilo pod okrilje matične domovine Italije. Besede priključitev na odru ni slišati, vztrajno se govori le o vrnitvi ... pa seveda o spominu na tistih »40 dni terorja«, ki da je v mestu še živ.

In nato ob koncu, povsem v sozvočju tudi z državno naracijo zadnjih mesecev in nekaj let, Cristicchi začuti potrebo, da vzklikne »živel italijanski Trst«, režiser Paolo Valerio, ki je tudi umetniški vodja tržaškega Rossettija, pa da na dvorano spusti na stotine papirnatih italijanskih trikolor. V nam bližnji Gorici doživljajo prvo čezmejno evropsko prestolnico kulture, mi pa trikolorni dež ... Zato ne čudi, da so se v nekaterih slovenskih tržaških šolah letos odpovedali abonmaju, v katerem je ogled predstave Trieste 1954 obvezen.

Pred dvanajstimi leti je takratni predsednik Stalnega gledališča FJK Miloš Budin dejal, da se ne želi vtikati v gledališko predstavo Magazzino 18, želi pa, da njihove produkcije ne prispevajo k nazadovanju odnosov med tu živečimi skupnostmi. Katere so bile želje sedanjega vodstva teatra ob predstavi Trieste 1954, je tudi dokaj jasno.