NEENAKOST: Različne poti obupa

K nam, v naše kraje, ali »k nam«, v Evropo, prihajajo večinoma iz Afrike, Bližnjega vzhoda, Balkana in po novem iz Ukrajine. Na ustaljenih, čeprav tudi neizprosnih poteh, pogosto tvegajo zdravje in življenje, čisto vsakič pa se odpovejo svojemu dostojanstvu, saj druge izbire niti nimajo. Ob odhodu v obljubljene dežele imajo približen načrt, njihov cilj pa je jasen: ustvariti si boljše življenje ne glede na to, da večina jih sploh ne ve, kaj jih čaka na poti, ki lahko traja dneve, tedne ali neskončno dolge mesece. V tem času sestradani pešačijo, bežijo, se skrivajo in v ledeno mrzlih nočeh preskakujejo mejne pregrade ter na čolnih, skriti pod ceradami na tovornjakih ali v avtomobilskih prtljažnikih čakajo na trenutek, ko bo pekla konec. Vendar tudi tisti, ki dobro vedo, kaj jih čaka, se odločijo za to mučno pot, ker doma ni vredno ostati. Doma imajo pred sabo le životarjenje ali počasno umiranje od lakote ali obupa.

Letos jih je več milijonov imelo to srečo, da so se k nam pripeljali z organiziranim prevozom, pričakala jih je streha nad glavo in nekoliko improviziran, a vseeno dobro delujoč sprejemni sistem. Vendar njihove misli so kljub temu pri bližnjih, ki so ostali v opustošenih ukrajinskih mestih in pri življenju, ki ne bo nikoli več takšno, kot je bilo. Še več milijonov jih je to pomlad stopalo po neznanih stezah, še vedno so se skrivali, na mejah so bili preganjeni in tepeni, tedne in mesece so jih zadrževali v zbirnih centrih. Eni so zato izgubili upanje, drugi tudi življenje. Med njimi so mladi in stari, moški in ženske, žal tudi otroci, najbolj nedolžne žrtve širše mednarodne družbe, ki je v ljudeh nehala videti človeka.

Begunec ali migrant – berem, da je pravilna uporaba izrazov zelo pomembna, saj prvi bežijo, ker druge izbire pravzaprav nimajo. Nisem pa prepričan, da migranti, ki večinoma živijo brez perspektive v revščini in v državah s sistemsko korupcijo, ne bežijo iz podobno brezupnih družbenih ali osebnih situacij. Podobno menijo najbrž tudi sami, vendar jim ob prihodu »k nam« kdo od uradnih predstavnikov dotične institucije dovolj nazorno razloži, da imajo manj pravic kot drugi – morda jih celo niti nimajo –, ker jim pač ne gre tako zelo slabo kot komu drugemu. Da niso tako ubogi kot najbolj ubogi.

Besede so pomembne, zato jih imamo in jih pridno uporabljamo, z njimi postavimo stvari na pravo mesto, lahko pa jih tako obrnemo, da vzpostavimo distanco. Ali da ljudi spremenimo v administrativni postopek – v prosilce za azil, migrante, begunce. Ali pa v ogrožajoč naravni pojav (begunski val ali morje migrantov), pred katerim se moramo zaščititi, da ne odplavi še nas.

Preredko pa se vprašamo, kako obupan mora biti človek, da zapusti vse za sabo, tvega življenje in se tako rekoč bos s svojimi otroki poda v neznano. Res je, da so eni uradno preganjani in zatirani, drugi pa ne in da se nekateri v naše kraje podajo s kovčkom in v primernih čevljih. Eni dejansko bežijo in drugi bolj odhajajo, vendar čisto vsi si želijo eno in isto: boljše, kakovostno in svobodno življenje, ki ga doma ne bodo mogli nikoli izživeti. »Mi« pa si jemljemo pravico, da jim to odrečemo.