NOGOMET: Italija je postala nogometni odpad Evrope

Od tekme med Italijo ter Bosno in Hercegovino za eno zadnjih vozovnic za svetovno nogometno prvenstvo v Kanadi, Mehiki in ZDA je minil skoraj mesec dni. Prvi teden so se vsi jezili, nogometni laiki so odkrili pojme »nogomet«, »Gravina« in »Gattuso«, potem pa se je vse vrnilo v neko leno rutino. Volitve za novo vodstvo italijanske nogometne zveze bodo na sporedu šele junija, ko bo marsikdo že pozabil na vse, kar se je zgodilo. Nenazadnje je to tretji zaporedni mundial, na katerega se Italija ni kvalificirala. Zadnji dve svetovni prvenstvi, na katerih je nastopila, sta bili zanjo popolni polomiji. Se še kdo spominja, kako se je zdelo, da sta Nova Zelandija in Kostarika postali Pelejeva Brazilija? Jaz bi tudi raje pozabil.

Vmes se je zgodilo nekaj čudežev na evropski ravni. Leta 2012 se je Italija uvrstila v finale, leta 2016 je izpadla v četrtfinalu po turnirju, kjer takšnega rezultata ni bilo pričakovati - Conte je tudi takrat iz povprečnih igralcev naredil stroje -, leta 2021 je Mancinijeva Italija, spet bolj ali manj nepričakovano, zmagala. Tri leta pozneje smo se vrnili na »business as usual«, ko je Italija skoraj izpadla v prvi fazi, nato pa le izpadla v osmini finala proti Švici, ki tudi ni več tisto, kar je nekoč bila.

Ta evropska prvenstva so bili mali čudeži, tiste Italije so vseeno znale dokazati piko več kot to, kar videvamo po navadi. Z enim igralcem v boljši formi se je dalo zakrpati druge probleme. O težavah italijanske reprezentance je spregovoril že marsikdo, o značaju igralcev se ne bom izrekel, ker jih ne poznam. Problem pa je, po moji oceni, drugje.

Seveda, Gattuso je zagrešil več taktičnih napak. Nisem trener, ne vem, kako bi ravnal na njegovem mestu, a če igrata Bastoni in Dimarco za Inter kot učinkovit duo v levi polovici, se mi zdi smotrno, da se ju tako postavi tudi v reprezentanci, ne pa Bastonija na sredino obrambe. A od Gattusa nisem nikoli pričakoval taktičnega odličja, kolikor sem pričakoval motivacijo, voljo in tekmovalnost.

Problem italijanskega nogometa bi lahko povzeli z govoricami okoli načrtov Juventusa za prihodnjo sezono. Govor je namreč o tem, da sanjajo v Turinu o Bernardu Silvi, Alissonu Beckerju in Robertu Lewandowskem. Portugalec, 31 let, Brazilec, 33 let, Poljak, 37 let. Italija je postala nogometni odpad Evrope. Trend je jasen, klubi raje ponudijo kratke pogodbe starim zvezdam, katerim so ravno zapadle pogodbe drugje. Seveda obstajajo izjeme, tudi v mladinskem sektorju pa je vse več klubov, ki delajo več s tujimi mladimi za krajši čas, kot bi (morali) z domačimi. Mladi Italijani, ki se prebijejo skozi vse zapreke, pa so tako dobri, da gredo v tujino. Tonali, Ruggeri, Chiesa, še bi lahko naštevali. Dva od treh naštetih nista igrala proti Bosni, večkrat pa sta dokazala, da lahko spremenita potek tekme. In koliko takih, ki ne bodo nikoli imeli priložnosti v Italiji, je na polotoku?