NOGOMETNO SP: Mundiali, med upanjem in diktaturami

Če je kdo imel še kakšen dvom, se ga lahko otrese. Največja zvezda na prihajajočem nogometnem svetovnem prvenstvu, ki ga bodo gostile ZDA, Kanada in Mehika, bo predsednik ZDA Donald Trump. Med nedavnim žrebom skupin mu je predsednik svetovne nogometne zveze Fifa Gianni Infantino že poklonil prvo (in verjetno zadnjo) nagrado Fifa za mir. Neke vrste tolažbo za Nobelovo nagrado za mir, ki se mu je kljub rožljanju z orožjem izmuznila. Trump pa je dosegel, kar je hotel. Koga brigajo skupine, v poročanju o žrebu je glavno vlogo imel on. Navzoča sta bila tudi kanadski premier Mark Carney in mehiška predsednica Claudia Sheinbaum, ki so ju mediji komajda omenili. Nagrad seveda nista prejela. Morda še nista izvensodno ubila dovolj državljanov Venezuele v Karibskem morju.

Trump se hrani s pozornostjo, kar je v nogometnem svetu letos že dokazal na klubskem svetovnem prvenstvu. Takrat se je med igralci londonskega kluba Chelsea prerinil v prvo vrsto in postal večen del njihove zmage. Prijateljstvo med Trumpom in Infantinom je tudi dokumentirana stvar - po poročanju Guardiana je Fifa vzela v najem pisarne v stolpnici Trump Tower -, nenazadnje je ta mundial drugi velik naskok Fife na ZDA, po svetovnem prvenstvu leta 1994. Takrat se Bill Clinton žreba ni udeležil.

Dejstvo je, da so bila nogometna svetovna prvenstva od nekdaj imenitne priložnosti za diktatorje in politične ekshibicioniste. Leta 1934 je fašistična Italija gostila svetovno prvenstvo, kjer je Benito Mussolini dal ustvariti pokal Coppa del Duce, ki je bil seveda večji od pravega pokala. Za statistiko, v Trstu se je takrat igralo na Liktorskem stadionu. Katar leta 2022 tudi ni bil ravno higienska izbira, Savdska Arabija čez osem let tudi ne. Slednja je, če se dobro spomnim, razmišljala o kandidaturi že za leto 2030. Z obljubo po denarju je snubila Grčijo za skupen nastop in si tako s trikom hotela zagotoviti prestižne reflektorje mundiala. Ta po pravilih ni bil predviden za Azijo. Da ne govorimo o Argentini in Mehiki v preteklem stoletju.

Svetovna prvenstva lahko postanejo sicer tudi drugačni tipi »propagande«, ki odražajo upanje. Sem bi lahko uvrstili Južno Afriko leta 2010. Kljub vsemu bi dodal tudi Brazilijo leta 2014. Tam sem preživel prav leto pred mundialom, ki med prebivalstvom sicer ni bil pretirano priljubljen. Brazilija se je za gostitev potegovala v optimističnem času politično-gospodarskega preporoda, prvenstvo pa je potekalo ob zametkih krize in populističnega odvračanja Lule in Dilme. Dobro se spominjam tudi nedokončanih gradbenih projektov in stadionov, ki so na valu optimizma nastali v mestih brez ekip, ki bi si jih zaslužile. In so zato danes dejansko zapuščeni. Junija prihodnje leto posvetimo svojo pozornost raje nogometu kot okvirju, do slednjega pa moramo biti kritični. Prej ali slej bo tudi čas za debato o Fifi.