OB 2. JUNIJU: Drugi junij je tudi naš praznik

Ko bi glasovali, bi se Slovenci na Tržaškem in Goriškem pred 80 leti gotovo opredelili za republiko, in to v skladu s svojo zgodovino ter tedanjo družbeno stvarnostjo manjšinske skupnosti. Benečija je bila takrat, kot je bila pred referendumom in po njem, razred zase in se je zato večinsko opredelila za monarhijo. Ne zato, ker bi bili Beneški Slovenci posebej navezani na dinastijo Savojcev, temveč zato, ker jih je zgodovina že močno prizadela in jih je bilo strah novosti, predvsem pa novega neznanega političnega reda.

Benečani, ki od leta 1866 živijo v Italiji, so bili takrat, kot so deloma še danes, posebnost tukajšnjega slovenskega življa. Po referendumu iz leta 1946, morda že med tedanjo volilno kampanjo, se je proti njim začela po eni strani podtalna, po drugi pa še kako vidna raznarodovalna vojna, za katero se Slovencem na Videmskem še nihče ni opravičil in najbrž se nikoli ne bo. To so bili časi tajne organizacije Gladio in prevlade Krščanske demokracije, ki ni bila naklonjena jezikovnemu prebujanju Nadiških dolin.

Nato je pred petdesetimi leti prišlo do rušilnega potresa, ki je Benečiji, ob tragedijah, prinesel splošni preporod. Izvoljeni so bili župani, ki jih ni bilo strah razglašati se za Slovence, in začel se je jezikovni, družbeni in tudi gospodarski proces, brez katerega ne bi imeli špetrske dvojezične šole. Italijanski parlament je sprejel zaščitni zakon, ki priznava Slovence v videmski pokrajini kot sestavni del slovenske narodne skupnosti.

Gorica je postala sestavni del Italije leta 1947, tržaška pokrajina pa sedem let pozneje. To so bili za Slovence težki časi. V novi, četudi demokratični državi, nismo bili ravno zaželeni, prav nasprotno.

Meja med Italijo in Jugoslavijo ni bila železna zavesa, bila pa je dolgo let resnična meja z vsemi negativnimi posledicami za obmejno okolje. Potem je prišel Osimo, rodila se je samostojna Slovenija, leta 2001 smo končno dobili zaščitni zakon. Začelo se je novo obdobje, za katero je s svojo potrpežljivostjo in vztrajnostjo zaslužna tudi naša manjšina.

Slovenci v Italiji smo zelo navezani na Slovenijo, ki je naša matična država, država, v kateri živimo, pa je Italija. Drugi junij, ko so se Italijanke in Italijani leta 1946 znebili s fašizmom kompromitirane monarhije, je tudi naš praznik. Z našim glasom nismo pred osemdesetimi leti pripomogli k zmagi republike, smo pa potem veliko prispevali k njeni rasti in k utrditvi njene demokracije. Kdo se je, če ne mi, v težkih povojnih letih boril za državljanske pravice in za sožitje?

V ustavodajni skupščini Slovenci nismo imeli predstavnikov, z našim neomajnim bojem proti fašizmu pa smo tudi mi prispevali, da je italijanska ustava med najbolj naprednimi. In to tudi glede enakopravnosti državljank in državljanov ter zaščite jezikovnih manjšin, ki sodi med temeljna ustavna načela.